TEK POZIMI

Številni ljudje začnejo teči spomladi ali poleti, nato pa v pozni jeseni nehajo, misleč, da je za tek premrzlo. V resnici se na našem geografsko-meteorološkem področju da teči veliko večino leta. Za tek so primerni dnevi, ko je ob času teka temperatura zraka nad -10°C. Res pa je, da ni primerno teči, če smo prehlajeni ali imamo vročino. Takrat je najboljši počitek in temeljito okrevanje, preden se spet vrnemo k teku.

Kljub temu pa je pred tekom pozimi potrebno nasloviti nekaj tem. Izbira oblačil, ki jih nosimo med tekom pozimi, je bolj pomembna kot poleti. Obstaja namreč nevarnost, da se pred tekom preveč oblečemo; ko začnemo teči, pa nam postane prevroče in v skrajnem primeru moramo zaradi velikega neugodja s tekom prenehati. Zato je pri oblačenju za tek v zimskih razmerah pomembno upoštevati čebulasti način oblačenja (oz. oblačenje v več slojih). Da imamo na sebi čim manj oblačil in nas ne zebe, pa je smiselno, da oblečemo funkcionalna oblačila - taka, ki znoj odvajajo na zunanjo površino oblačila in pospešujejo njegovo izparevanje, hkrati pa ne dovoljujejo vdora vetra ali vode iz zunanjosti do telesa.

Priporočljivo je, da nosite tudi kapo, saj preko glave lahko sicer izgubimo veliko toplote. Nekateri pa si zimskega teka ne morejo predstavljati brez rokavic. Smiselno je, da imajo superge močno narebren podplat, da se zmanjšajo možnosti za padec na poledeneli površini.

Sama se za tek oblečem v tekaško funkcionalno majico, čez oblečem pulover in še vetrovko, nikoli ne pozabim kape. Včasih pa uporabim smučarsko funkcionalno perilo in jakno iz flisa in kapo. Ker imam dolge rokave na vetrovki in jakni, ne uporabljam rokavic.

Nikakor pa pri teku pozimi ni pametno, da dihamo skozi usta. Vdih naj bi bil vedno skozi nos, izdih skozi usta. Tako se uporablja fiziološko pot, po kateri se mrzel zrak iz okolja segreva, preden vstopi v sapnik in pljuča. Nekateri ljudje zaradi nepravilne oblike obraznih kosti in njihovega slabega prileganja naravno med dihanjem v mirovanju nimajo zaprtih ust in ne dihajo preko nosa. Pri takih ljudeh je tek pri nizkih zunanjih temperaturah težavnejši, možnost za prehlad je večja.

Sicer pa dihanje mrzlega zunanjega zraka preko fiziološke poti ni nevarno, celo koristno je. Mrzel zrak poveča pretok krvi v majhnih žilicah, ki spremljajo dihalne poti. Zaradi povečanega pretoka krvi je povečan tudi pretok imunskih celic, ki lahko prej zajezijo morebitno infekcijo ali pa delujejo kot imunska "straža" za dotekajoči zrak. Ob pravilnem dihanju in odsotnosti predhodne okužbe ali zmanjšane imunske sposobnosti je tek pozimi eden od idealnih načinov vadbe.

Štetje srčnih utripov

"Po moje srce vsakomur utripne pač nekajkrat in svojega ne mislim pospeševati s tekom in telovadbo." - Neil Armstrong

To ne zdrži iskrene presoje in kdor pravi kaj takega, se najbrž ni nikoli resno ukvarjal s telovadbo in zaužil njenih sladkosti. Me pa čudi, da je to rekel Armstrong, bivši astronavt, te vendarle morajo biti svoje dni posebej čili. A kar pravi, pač ne more biti res.

Prvič. Einstein, teorija relativnosti: gibajočemu gre čas počasneje od mirujočega. Drugič: kup zdravstvenih razlogov, predvsem okrepljen pljučno-srčno-žilni sistem. Meni je najbolj všeč 'vsakodnevni' vpliv, da so dnevi s telovadbo lepši in čas kvalitetnejši. Zdi se, da je človek zgrajen tako, da se mora gibati.

Čeprav berem v včerajšnjemu Delu na strani 23, da je bil Kurt Vonnegut verižni kadilec cigaret brez filtra, pa je živel 84 let. Ne vem, ali se je kaj posebej gibal. Cigarete se zdijo sila nezdrave, a Vonnegut je dočakal spoštljivo starost in njegov um je bil bister. Pred smrtjo je sam povedal: "Nisem si mislil, da bom tako dolgo živel. Želel sem umreti primerne starosti. Družbo Brown & Williamson Tobacco bom tožil za milijardo dolarjev, ker še zmeraj nisem mrtev, četudi na zavojčkih obljublja smrt."

Podobno je bilo z Winstonom Churchillom: neaktiven, rad ga je pil ... In vendarle dočakal 81 let. Tega dosjeja-X očitno ne bomo rešili. (Verjetno so posredi geni.) Naj seveda premisli vsak sam zase.

Nazaj na tiste stezice

Se je Bo vrnil včeraj na tekaško stezico, kot sva se zmenila. In zopet je bilo lepo. Ampak ne bi zdaj o tekaških, marveč bi o gorskih stezicah. Januarja? Komično vreme me kajpak dela prešernega. Jutri se nameravamo povzpeti na Brano, prepadnega vršaca nad Kamniško Bistrico, danes pa sem jo šel posnet iz Ljubljanskega gradu.



Googlov video pošteno zmanjša ločljivost in tako dela panorami gora enako krivico. Tule je bolj ločljiva fotografija. (Klik tu za še boljšo, 1024 pik razsežno sliko.)


Čas okrog osme zjutraj. Gledamo severni del Ljubljane v pretegovanju in v ozadju - najbrž prelepe - Kamniško-Savinjske Alpe. To so osrednji Grintovci, od leve proti desni: obe Kočni, piramidasti Grintovec, razproženi Dolgi hrbet, Skuta, pa precej naprej osamela Brana, sedlasto Kamniško sedlo, Planjava in najbolj desno koketna Ojstrica. Nebesa nekaj streljajev iz Ljubljane in lučajev navkeber, v resnici pa precejšen del svetlobnega leta od tu.

Želel sem povedati, da sem ponovno padel v telovadni atraktor, kjer je miganje vrh mojega prioritetnega seznama prostočasnih dejavnosti. Sicer je s tem takole:

Življenje je kot vožnja s kolesom, je treba tu in tam stopiti dol, je dejal, se mi zdi, Robert Musil, avtor Gojenca Törlessa.

Se srečamo na gorskih stezicah? Opravičila sprejemam le od poškodovanih in onih, ki bivajo, recimo, v Angliji, kjer je res bolj ravno. No, ti grejo lahko celo na kakšno vpetino pa se vrnejo z gore.