11. Ljubljanski maraton (in potem)

TEK POZIMI

2007-12-30T22:04:00.000+01:00

Številni ljudje začnejo teči spomladi ali poleti, nato pa v pozni jeseni nehajo, misleč, da je za tek premrzlo. V resnici se na našem geografsko-meteorološkem področju da teči veliko večino leta. Za tek so primerni dnevi, ko je ob času teka temperatura zraka nad -10°C. Res pa je, da ni primerno teči, če smo prehlajeni ali imamo vročino. Takrat je najboljši počitek in temeljito okrevanje, preden se spet vrnemo k teku.

Kljub temu pa je pred tekom pozimi potrebno nasloviti nekaj tem. Izbira oblačil, ki jih nosimo med tekom pozimi, je bolj pomembna kot poleti. Obstaja namreč nevarnost, da se pred tekom preveč oblečemo; ko začnemo teči, pa nam postane prevroče in v skrajnem primeru moramo zaradi velikega neugodja s tekom prenehati. Zato je pri oblačenju za tek v zimskih razmerah pomembno upoštevati čebulasti način oblačenja (oz. oblačenje v več slojih). Da imamo na sebi čim manj oblačil in nas ne zebe, pa je smiselno, da oblečemo funkcionalna oblačila - taka, ki znoj odvajajo na zunanjo površino oblačila in pospešujejo njegovo izparevanje, hkrati pa ne dovoljujejo vdora vetra ali vode iz zunanjosti do telesa.

Priporočljivo je, da nosite tudi kapo, saj preko glave lahko sicer izgubimo veliko toplote. Nekateri pa si zimskega teka ne morejo predstavljati brez rokavic. Smiselno je, da imajo superge močno narebren podplat, da se zmanjšajo možnosti za padec na poledeneli površini.

Sama se za tek oblečem v tekaško funkcionalno majico, čez oblečem pulover in še vetrovko, nikoli ne pozabim kape. Včasih pa uporabim smučarsko funkcionalno perilo in jakno iz flisa in kapo. Ker imam dolge rokave na vetrovki in jakni, ne uporabljam rokavic.

Nikakor pa pri teku pozimi ni pametno, da dihamo skozi usta. Vdih naj bi bil vedno skozi nos, izdih skozi usta. Tako se uporablja fiziološko pot, po kateri se mrzel zrak iz okolja segreva, preden vstopi v sapnik in pljuča. Nekateri ljudje zaradi nepravilne oblike obraznih kosti in njihovega slabega prileganja naravno med dihanjem v mirovanju nimajo zaprtih ust in ne dihajo preko nosa. Pri takih ljudeh je tek pri nizkih zunanjih temperaturah težavnejši, možnost za prehlad je večja.

Sicer pa dihanje mrzlega zunanjega zraka preko fiziološke poti ni nevarno, celo koristno je. Mrzel zrak poveča pretok krvi v majhnih žilicah, ki spremljajo dihalne poti. Zaradi povečanega pretoka krvi je povečan tudi pretok imunskih celic, ki lahko prej zajezijo morebitno infekcijo ali pa delujejo kot imunska "straža" za dotekajoči zrak. Ob pravilnem dihanju in odsotnosti predhodne okužbe ali zmanjšane imunske sposobnosti je tek pozimi eden od idealnih načinov vadbe.

Štetje srčnih utripov

2007-04-14T21:06:00.000+02:00

"Po moje srce vsakomur utripne pač nekajkrat in svojega ne mislim pospeševati s tekom in telovadbo." - Neil Armstrong

To ne zdrži iskrene presoje in kdor pravi kaj takega, se najbrž ni nikoli resno ukvarjal s telovadbo in zaužil njenih sladkosti. Me pa čudi, da je to rekel Armstrong, bivši astronavt, te vendarle morajo biti svoje dni posebej čili. A kar pravi, pač ne more biti res.

Prvič. Einstein, teorija relativnosti: gibajočemu gre čas počasneje od mirujočega. Drugič: kup zdravstvenih razlogov, predvsem okrepljen pljučno-srčno-žilni sistem. Meni je najbolj všeč 'vsakodnevni' vpliv, da so dnevi s telovadbo lepši in čas kvalitetnejši. Zdi se, da je človek zgrajen tako, da se mora gibati.

Čeprav berem v včerajšnjemu Delu na strani 23, da je bil Kurt Vonnegut verižni kadilec cigaret brez filtra, pa je živel 84 let. Ne vem, ali se je kaj posebej gibal. Cigarete se zdijo sila nezdrave, a Vonnegut je dočakal spoštljivo starost in njegov um je bil bister. Pred smrtjo je sam povedal: "Nisem si mislil, da bom tako dolgo živel. Želel sem umreti primerne starosti. Družbo Brown & Williamson Tobacco bom tožil za milijardo dolarjev, ker še zmeraj nisem mrtev, četudi na zavojčkih obljublja smrt."

Podobno je bilo z Winstonom Churchillom: neaktiven, rad ga je pil ... In vendarle dočakal 81 let. Tega dosjeja-X očitno ne bomo rešili. (Verjetno so posredi geni.) Naj seveda premisli vsak sam zase.

Nazaj na tiste stezice

2007-01-13T10:48:00.000+01:00

Se je Bo vrnil včeraj na tekaško stezico, kot sva se zmenila. In zopet je bilo lepo. Ampak ne bi zdaj o tekaških, marveč bi o gorskih stezicah. Januarja? Komično vreme me kajpak dela prešernega. Jutri se nameravamo povzpeti na Brano, prepadnega vršaca nad Kamniško Bistrico, danes pa sem jo šel posnet iz Ljubljanskega gradu.

Googlov video pošteno zmanjša ločljivost in tako dela panorami gora enako krivico. Tule je bolj ločljiva fotografija. (Klik tu za še boljšo, 1024 pik razsežno sliko.)

Čas okrog osme zjutraj. Gledamo severni del Ljubljane v pretegovanju in v ozadju - najbrž prelepe - Kamniško-Savinjske Alpe. To so osrednji Grintovci, od leve proti desni: obe Kočni, piramidasti Grintovec, razproženi Dolgi hrbet, Skuta, pa precej naprej osamela Brana, sedlasto Kamniško sedlo, Planjava in najbolj desno koketna Ojstrica. Nebesa nekaj streljajev iz Ljubljane in lučajev navkeber, v resnici pa precejšen del svetlobnega leta od tu.

Želel sem povedati, da sem ponovno padel v telovadni atraktor, kjer je miganje vrh mojega prioritetnega seznama prostočasnih dejavnosti. Sicer je s tem takole:

Življenje je kot vožnja s kolesom, je treba tu in tam stopiti dol, je dejal, se mi zdi, Robert Musil, avtor Gojenca Törlessa.

Se srečamo na gorskih stezicah? Opravičila sprejemam le od poškodovanih in onih, ki bivajo, recimo, v Angliji, kjer je res bolj ravno. No, ti grejo lahko celo na kakšno vpetino pa se vrnejo z gore.

Končati lahko, ponovno začeti težko

2007-01-10T19:21:00.000+01:00

Iz oči v oči se bodem s podobnim kot marsikateri pripravnik za resnega tekača, ki še ni ponotranjil tekaške discipline. Razredčil sem svojo športno udejstvovanje.

Po eni strani se mi zdi tek mana z neba, kot naravni antidepresiv me vselej prerodi, če imam le dovolj glikogena po telesu, da je tekati užitek. Skratka, dobro vloženi čas. Po drugi strani pa terja precej tega časa. Težko je odteči v manj kot uri, ker tek ni le golo tekanje, ampak ga spremljajo razne dejavnosti. Samo vem, mojo vero načenja to zimsko malodušje, ki naprej utrjuje cinični del mene, češ zakaj bi tekal naokrog in trošil energijo, ko je pa vendarle treba postoriti mnogo drugih stvari, študirati, načrtovati, pospravljati in nasploh biti drugje kot na tekaških stezicah. France Bučar v svoji novi knjigi Na novih razpotjih bežno omenja telovadbo in eno razmišljanje paše semkaj.

Večina prebivalcev včasih ni imela nikakršne potrebe po športu. Prav nasprotno. Preteča nevarnost lakote sta kot pametno ravnanje narekovala tudi varčevanje z življenjsko energijo, ne da bi jo tratili z dejavnostmi, ki ne prinašajo nikakršnih otipljivih dobrin.

Stvarne besede, ki mi skepso le povečujejo, ampak danes je pa tudi drugačen čas. Hrane je v izobilju. Pa nočem zdaj o tem, da večina Evropejcev poje dvakrat preveč hrane, ker kaj bi pa s tem dosegel drugega kot to, da bi za še izdatneje prehranjevanje opogumil prav te ljudi. Časa je po svoje danes tudi veliko, a svet je zvit, ravnanje s časom težavno, se je treba disciplinirati. Stavek iz naslednjega Bučarjevega odstavka me pomiri in navduši v telovadno smer: Nesporna naloga športa je ohranjanje in pospeševanje zdravja. Najboljši šport je aerobne sorte, torej tak, pri katerem se človek dobro nadiha, najbolje čistega zraka. No, kaj pa če bi naredil konec svojemu izmikanju ... Najpozneje do pojutrišnjem se vrnem na stezo. Komentiram.

Tole je Bo, fotografiran pred dobro uro, mežikajoč in potreben striženja. Prej je šel tečt; bilo je lepo, že temno, temperatura malo pod neverjetnimi 10 stopinjami, spokojna PST, pospešeno očiščevanje z znojenjem, dosti izmenjanega zraka ... Res je, lepo je, če je, ko je ... Bo vam pošilja pozdrav; predvsem vsem, ki radi tečete, pa vam te tedne ne gre. Saj ni čudno, zrak je suh, svetlobe malo, dnevi kvečjemu bolj hektični. Tudi zase pa si želi večje aktivnosti, no, vsaj ne pasivnosti.

Proti domišljavosti

2006-12-25T17:58:00.000+01:00

Rad bi še enkrat opozoril na maratonski sestavek Mamilo in njegov šus (Dnevnikov Objektiv, 28.10.2006), ki ga je prav lepo upovedal Sebastijan Kopušar in navrgel marsikaj zanimivega.

Pravi cukrčki so na primer tekaške anekdote naših vele mož, Janezov Drnovška in Drobniča ter Boruta Pahorja. Ta naj bi enkrat zdržema tekel celih šest ur. Ob konkretnem tempu bi lahko tako pretekel okoli 60 km. Torej se teki na dolge proge ne ustavijo pri 42 km? Ne, saj poznamo Dušana Mravljeta, našega najbolj uspešnega ultramaratonca. On rad teče na dolge proge - kot Forrest Gump (na sliki levo), ki jo je nekega dne ubral čez Ameriko ...

V monotoni skrbi za kleno dušo pa dodajmo ščepec psihologije in prisluhnimo enemu naših popularizatorjev teka Janezu Ruglju (Pot samouresničevanja, str. 762):

Ne bodimo domišljavi, čeprav tečemo maraton, kajti avstralski domačini zdržema tečejo tudi do 200 km in več. Kenguruja so aboriginski lovci v lahkem teku zasledovali, dokler ni omagal (ponoči bi si bil odpočil).

Za konec lepo pozdravljam vse, ki ste si v tem letu vzeli čas in kontemplirali z menoj o teku ter zdravem življenju. Lahko imamo kvečjemu enega ... Tek je fajn, maraton je zelo lep dosežek aktivnega in discipliniranega človeka, ultramaratona pa sam še ne poznam, a mislim si, da ga ne gre naskakovati brez vmesnih stopnic, recimo polmaratona. In kako lepo je šele to, da je jutri delopusten dan. Zjutraj grem na en daljši tek.

P.S.: Gospod Rugelj, lepo rabite predpreteklik, samo 'aborigini' so po naše avstralski staroselci.

Postkoitus (II)

2006-11-06T17:47:00.000+01:00

Takole sem zrl v soboto na poti od ljubljanskega smetišča proti centru Interspar Vič. Desno spodaj se lepo vidi veliko pobožno središče ob Tržaški cesti, levo in zgoraj od njega pa dve moji priljubljeni izletniški točki: cerkvico na Rožniku in božanske Kamniško-Savinjske Alpe (oziroma njihov zahodni del do Planjave). Škoda le, da so bili vrhovi v oblakih. Brez kape je le Brana, zadnji vrh desno pred Kamniškim sedlom. Cela je v snegu. Dejansko nisem vedel, da so naše gore že tako pobeljene. Pa ravno zdaj, ko me je začelo vleči nazaj vanje.

Isti dan sem šel s kolesom do Polhovega Gradca, kolo priklenil ob drevo in jo mahnil na njihovo Goro, sestopil in odbrzel domov. Teh 33 km ceste in uro gore mi vzame okrogli dve uri. Šlo mi je dobro, čeravno sem pred enim tednom tekel na ljubljanskem polmaratonu. Bi moral počivati?

Daljši tek je težka telesna preskušnja. Telo je po njem v neredu, poškodovan je na mikroskopičnem nivoju. Vse to je kajpak ozdravljivo. A le, če damo telesu čas in mir ter smo z njim nežni. Regenerativni mehanizmi so počasnejši. Vendarle ni pravo zdravilo popolno mirovanje! Marveč se splača zmerno gibati, najbolje tek nadomesti z drugačnim gibanjem: sprehajanjem, kolesarjenjem, plavanjem. Povečana prekrvavitev pospeši obnavljanje poškodb, drugačen šport pa rabi tudi druge in nepoškodovane mišice. "Po nekaj dneh lahko spet počasi tečemo," pravi zdravnica Kozjek, vendar nadaljuje, "da naj se vsaj dva tedna, še boljše pa tri, ne lotevajmo zahtevnejših tekov."

Moje kolesarjenje s 25 km na uro ni zahtevno. (Nazaj proti Ljubljani gre precej hitreje zaradi klanca navzdol.) Na tem mestu se dobro spomnim dela v knjigi Eno življenje je premalo Franceta Cokana, kjer opisuje dan po havajskem Ironmanu. "Ker smo zadostno trenirani, se počutimo naslednji dan dobro, brez posebnih bolečin; nekaj jih že teče in kolesari." Ironmana je okrog: 4 km plavanja, 180 km kolesarjenja in 42 km teka ... France Cokan je zdaj star 75 let in nedavno (21.10.) je po dobrih 15 urah pritekel v cilj havajskega Ironmana. Kot prvi v svoji skupini se je neposredno uvrstil na naslednjega.

Sorodni zapisi:
- Mario. Utrinki z maratona. Utrinki in pol (6.11.).
- N.R. Kozjek. Poskrbite zase! 11. Ljubljanski maraton. Po maratonu. Delova priloga Polet 26.10.:52.
- Bo. Postkoitus. O prehranskih zahtevah po telovadbi (13.6.).

Ljubljanski maraton (II)

2006-11-04T15:03:00.000+01:00

Pred časom sem premišljeval, kako narašča udeležba na ljubljanskem maratonu in koliko ljudi bo teklo na enajstem (Ljubljanski maraton, 13.6.). Tek je med tem bil in številka je znana. Pred tem je blog omenil novinar Dnevnika v svoji tekaški reportaži, kjer je povzel eno mojo statistično analizo (Naš blog v časopisu!, 2.11.). To bom zdaj dopolnil z letošnjimi rezultati.

Najprej se zmenimo, da nas zanimajo le rezultati s treh razdalj: rekreativne (10 km), polmaratonske (21 km) in maratonske (42 km). Sicer je na prireditvi še nekaj krajših tekov; npr. za mlajše.

Pred maratonom sem ocenil, da nas bo letos 5400. Bilo nas je okrog 5200, kot kaže spodnja slika števila tekačev od prvega maratona leta 1996 do letošnjega (enajstega) leta 2006.

Tokrat upoštevajmo malo manjši prirastek od povprečnega (20 % namesto 23 %) in napovejmo udeležbo za naslednje leto: 6250. Teh 5000 in več tekačev je v šestih skupinah za tri razdalje in oba spola. Naraščanje udeležbe po skupinah in letih kaže naslednja slika. (Označene so letošnje številke.)

Daleč največ je moških na polmaratonski razdalji. Dejansko le za prgišče je žensk na maratonski razdalji. Na obeh maratonskih tekih je veliko več moških kot žensk (faktorja 3 in 9), ne rekreativnem teku pa je bilo letos 14 žensk več kot moških. Vendarle sklenimo, da na ljubljanskem maratonu dominirajo moški.

Poglejmo si čase letošnje najbolj številne skupine, torej moških na 21 km. V odvisnosti od uvrstitve so narisani na naslednji sliki. Razpotegnjeni so od prvega do zadnjega mesta in časov 1:07 ter 3:28.

Vsaka pika predstavlja tekača. Ker je teh okrog 2000, slike pa dobrih 400 pik počez, se točke zlijejo v črto. Ta nas spominja na S-krivuljo, ki je v naravi bolj pogosta. Tudi za našo krivuljo je fizika. Kakšna? Preštejmo tekače v časovnih predalčkih širine treh minut. Poglejmo torej, koliko tekačev je teklo med časi 1:07 in 1:10, 1:10 in 1:13 itn. do 3:25 in 3:28. Kakšna je ta porazdelitev? Kot kaže slika spodaj levo, je takšna porazdelitev normalna (gausova ali kar po Gausu) z mejami.

Največ (okrog 170) tekačev je priteklo v cilj znotraj triminutnega okna s povprečnim časom 1:49. Normalna porazdelitev okrog povprečnega časa je značilna za takšno prireditev. Normalna je tudi porazdelitev starosti tekačev s povprečjem 38 let (slika zgoraj desno), dasiravno so tu meje bolj stroge in je morda zato graf manj simetričen (desetletniki ne tečejo maratonov; tako po letih kot po času je normalnost bolj stvarna na desno in manj na levo).
Če bi bilo tekmovalcev več, pričakujemo, da bi bila porazdelitev izraziteje normalna. To potrjuje animacija levo, ki je enaka predzadnji večji sliki zgoraj, le da se spreminja za vsa leta 1996-2006. Tekači so se torej po časih vedno porazdelili normalno, čeprav jih je bilo sprva precej manj kot danes. Najhitrejših in najpočasnejših je bilo vedno relativno malo, tistih s časom okrog 1:50 pa največ. Zato bo krivulja vedno takšna.

Zanimiva je naslednja slika, ki kaže čase in leta tekačev. Vsaka pika s kordinatama let in časa v cilju (v urah) predstavlja letošnjega polmaratonca. (Navpične črte oziroma diskreten izgled grafa so posledica definicijskega območja starosti tekačev, torej naravnih števil.)

Podobno analizo je povzel omenjeni novinar Dnevnika. Takrat sem določil "reprezentativnega tekača-žrebca: 33 let, čas 1:48" kot najbolj gost del zgornje slike. Od zdaj naprej bom povprečnega polmaratonca določil enostavno kot povprečje. Povprečen tekač z zgornje slike ima 38 let in čas 1:49.
Zanima nas, kako se slika - spominja nas na oblak pa mu še pravimo tako - spreminja z leti. To kaže animacija levo. Takoj vidimo, da se oblak gosti; udeležencev je vsako leto več. Obenem opazimo rahlo premikanje težišča oblaka v smeri levo navzgor. Če je pažnja prava, bi to pomenilo, da se z leti spreminja povprečen polmaratonec. In res se, številke razkrijejo, da je imel sprva 47 let in čas 1:37, leta 2006 pa že omenjenih 38 let in čas 1:49. Sprememba v okroglih desetih letih za okrog 10 let in 10 minut pa ni rahla.
Na tem mestu postojmo pa povečajmo predel grafa okrog poti težišča (slika levo), da uvidimo izrazit trend proti mlajšim polmaratoncem in počasnejšim tekom. Preden izpeljemo kakšen sklep (npr. o kakšni infantilízaciji ljubljanskega maratona), si oglejmo, kako je s potjo težišča v drugih treh skupinah: pri ženskah na 21 km ter pri obojih na 42 km:

V vseh skupinah lahko opazimo taisti trend (pri Ž21 - polmaratonkah iz 44 let in časa 1:53 na 36 let in čas 2:03; pri M42 - maratoncih iz 47 let in časa 3:24 na 38 let in čas 3:39; pri Ž42 - maratonkah iz 49 let in časa 3:27 na 38 let in čas 4:03). Sam bi potegnil naslednja sklepa. Ko sem se družil s številkami, ki so predstavljene zgoraj, sem opazil, da je izkušenih in urnih tekačev iz leta v leto sicer več, a da je neizkušenih in počasnejših še veliko več. Delež prvih je vse manjši, tako slednji pomikajo povprečje k sebi. Iz tega podaljšujem zaključek, da je tek trenutno moden. (Moderno pa bolj privablja mlajše.) A je to slabo? Nak, tek ni slab, tek je dober, tek je aktivnost v naravi, obenem tekač zlepa ne pretira. Tek je modna pa tudi luštna oblika rekreacije v naravi. Sam čez takšno modo nimam nič.

Naš blog v časopisu!

2006-11-02T02:50:00.000+01:00

Zame so celovečerne risanke ena najboljših stvari v kinu. Vedno sem jih rad gledal in videl sem jih mnogo. Nikoli nisem razumel, da različna studia v istem obdobju naredita risanki po enakem scenariju. Na primer: A Bug's Life (Pixar, 1998) in Antz (DreamWorks, 1998).

Ali The Road to El Dorado (DreamWorks, 2000) Atlantis (Disney, 2001).

Ali Titan A.E. (20th Century Fox, 2000) in Treasure Planet (Disney, 2002).

Ali Finding Nemo (Pixar, 2003) in Shark Tale (DreamWorks, 2004).

Ali pa (prihajajoči) Flushed Away (DreamWorks, 2006) in Ratatouille (Pixar, 2007).

Kot da bi eni scenaristi kopirali druge; ang. rip-off. Ne razumem, kako se to dogodi.

*

Podobno je bilo nedavno pred ljubljanskim maratonom, ko sta dva velika časnika v svojih sobotnih prilogah objavila obsežna zapisa o teku in maratonu prek treh strani: "Tečem, da ne bi življenje teklo mimo mene" Mateje Babič v Sobotni prilogi Dela (28.10.2006) in "Mamilo in njegov šus" Sebastijana Kopušarja v Dnevnikovem objektivu (isti dan).

Zapisa moram primerjati. Oba sta mi všeč, vendarle je slednji v Dnevniku boljši. (Od nekdaj berem Delo. - Nadezhda, lepa hvala za opozorilo!) Je bolj: poglobljen, domač in duho-vit. Takšna je na primer anekdota o Janezu Drnovšku, ki je kot politik v Beogradu in novost - tekač - spravljal osebne varnostnike z jutranjimi teki ob pamet. Te so bili navajeni bolj ležernih varovancev kvečjemu v opravi za nabiranje gob.

Delov zapis ima prednost, da je v njem bolj obširno predstavljen poklicni tekač Urban Praprotnik, ki se zdi sila zdrav in prijeten človek in ki je svojo filozofijo življenja ter teka pred dnevi izdal v knjigi Tekaški trener. Prebral jo bom in kritiko objavil tu. Ena njegova misel iz Dela:

Tek je zelo elementarna zadeva. Je kot zdrava hrana, ki jo moramo glede na današnji način življenja zavestno umestiti v naš vsakdanjik. Tako kot je laže pojesti hitro hrano, je tudi laže v prostem času sesti pred televizor, gledati življenje drugih in hkrati pozabiti na svoje. Pa vendar ne živimo zato, da nam je laže. Če bi živeli zato, nam še živeti ne bi bilo treba.

Dnevnikov zapis omenja celo mene in ta blog. To ni razlog, da mi je bolj všeč, vendarle ne morem prek tega. Pogojno berljiva slika omenjega dela:

To sem moral omeniti, saj sem (ime napisano narobe; prav: Levart, ime mi je Borut Levart) v zapisu v družbi takšnih telovadnih znalcev, kot so Srečko Bergant, Borut Pahor, Janez Rugelj in Janez Drobnič. Skorajda bi se onesvestil. A med te ljudi kajpak ne sodim. Pa četudi ponos ne more biti pravi, sem vzhičen. Dnevnikov novinar povzema zapis, kjer sem ocenil reprezentativnega tekača na lanskem ljubljanskem polmaratonu.

*

Če lahko razumem, kako sta Delo in Dnevnik istočasno objavila reportažo o enaki stvari - bil je pač čas pred ljubljanskim maratonom in ljudje radi beremo o stvareh, ki so povezane z aktualnim -, mi ni jasno, zakaj oba filmska studia pripravljata risanko o podganah. Mogoče ve kaj o tem Milan Dekleva, letošnji nagrajenec kresnika za Zmagoslavje podgan. Mora biti nekaj podganjega v zraku. Prava ponudba sledi povpraševanju.

Moj 2., sicer 11. Ljubljanski maraton

2006-10-30T13:03:00.000+01:00

Včeraj sem se udeležil ljubljanskega maratona na polmaratonski, 21-kilometrski razdalji. Delal sem družbo dobrim 6000 sodržavljanom in tujcem. Nekaj jih je po enem krogu steklo še v drugega do konca maratonske, 42-kilometrske razdalje. Zgled: športni klub HERMES iz Beograda gre vsako leto na vsaj en večji maratonski fest. Letos so si izbrali ljubljanskega. Ko sem uvidel njihovo mikico ...

... z rekom odličnega češkega tekača Emila Zátopka - We are different, in essence, from other men. If you want to win something, run 100 meters. If you want to experience something, run a marathon. - in potem pomislil na svojo ...

... sem vedel, da bo treba naslednje leto narediti novo. Imam že eno idejo.

Sicer je bilo včeraj tako, na kratko

Peš do starta. Srečam mnogo znancev. Največje presenečenje pa pretežno neznan obraz - blogerja Maria. Ogovori me in skupaj počakava na pok pištole ter ob hudi bobneči spremljavi skupine The Stroj - once again, the runners of Ljubljana marathon are getting rhythmical support - stečeva v prvi krog. (Mario je odtekel še drugega. Glede na mojo zmogljivost bliskovito: 42 km v okroglih treh urah in pol.)

Stečem lahkih nog; krasno, to sem si želel. Grem zlagoma in že padam v meditacijo, ko me pokliče bivši sošolec Natan (še en na 42 km). Globoko na Slovenski cesti se mi pogled ustavi na Samu Ruglju, sinu samega promotorja teka Janeza R. Pomaham mu, poznava se, a on me ne opazi, zatopljen je v svoj tek in pogovor s sotekačem. Eni imajo veliko energije.

A vsi niso lahkih nog. Mnogi sopihajo, eni hodijo (s tem ni še prav nič narobe), enim pa je mnogo hujše. Nezgodnih in težkih primerov zaradi izčrpanosti je bilo baje sedem. Pri Kosezah sem tekel mimo enega. Pravokotno na progo je bil zvrnjen v dovoz, razprožen je ležal na trebuhu, videti je bil kot truplo, bilo je shrljivo. Na srečo ni noben umrl. Kmalu je bilo slišati rešilca, iuuiuu. Žalosten prizor. Udeležba na maratonu nam mora biti kajpak v užitek in nikakor ne v: breme, dolžnost, napor. Če sam ne bi bil pripravljen, bi udeležbo pač prestavil na naslednje leto. Tako sem veselo odtekel 18 km, nakar sem začutil, da se mi v mečih razvija krč. A cilj je bil na dosegu nekaj korakov, malo sem jih skrajšal in upočasnil ter stekel v cilj.

Prireditev prezgodnjega izliva

Moj bruto čas se mi je izpisal na mobiju, 1:58:24. Moj neto čas bi moral biti za kakšno minuto boljši, saj sem startal zadaj v gužvi. Moti me, da časa ne morem preveriti, ker je uradni spletni strežnik preobremenjen. Microsoft OLE DB error 80040e4d. Too many client tasks. Prejšna leta sem zrl v isto obvestilo. Lahko bi si (bili že) nabavili odzivnejši strežnik. (Morda jim ga nabavi župan?, ljubitelj teka.)

Pravi šok - za organizem, jok - me je doletel po cilju. Šel sem po suho mikico v vrsto za garderobo. Do mikice sem prišel po celi večnosti, ker: je bila vrsta dolga, v njej sem šel naprej po polžje, tudi zato ker so vanjo pred glavo vdirali nepridipravi. V vreči sem imel bon za regenerativni obrok in zanj dobil: banano, dve mandarini in ene bombone. (Dobro za organizatorje, da nisem ješč fant.) Komentar mateja712 s tekaškega foruma:

Sicer odlično organiziran maraton, proga dobro označena, navijači(ce) sploh 1A, ampak "okrepčilo" na cilju in pa nedostopnost rezultatov sta pa pod kritiko. Mislim - četrt kile sadja in eni bonboni - a je tako težko, da bi vojska eno joto ali pašto skuhala???

Dan je bil krasen, Ljubljančani že malo manj nestrpni (prvi učinki novega župana, ljubitelja teka in v bistvu voditelja trdih rok) kot prejšna leta (o tem blogerka Irena v zapisu Maraton in lekcija iz strpnosti), morda je bilo za nekaj stopinj prevroče (globalno segrevanje) ... Skratka lepo doživetje. Oktobra 2007 se gotovo vrnem. Zdi se mi, da sem se letos o telovadbi ogromno naučil. Te javne prireditve so imeniten preskus, koliko sem se zares naučil. Dajmo se še učiti pa brati. Kot čas ne gre nazaj, pojdimo tudi mi naprej. Adijo.

Dodatek:
- Fotogalerije 1, 2, 3.

Samo še 12 ur: Mislim, da sem mislil na vse

2006-10-28T23:45:00.000+02:00

Pred menoj je polmaraton (21 km). Če pa pogledam nazaj, pomislim najprej na jutra na morju, ko sem dva tedna zapored vstajal ob 5h in se poskočnih nog podajal na šest kilometrski krog, ki sem ga posladkal s kilometrom kravla ter ohlajanjem z raztezanjem. Vsi, ki poznate omamo endorfina in veselja vzdržljivostnega premikanja v naravi ter raztezanja mišičnih vlaken, mi morate priznati ta nebesa. Sam bi se jih rad spominjal kot osnovno pripravo na jutri. Vse drugo poprej in pozneje je bilo nadgrajevanje in piljenje. Tistih počitnic ni preseglo ničesar.

Vendarle odlika moje kondicije ni hitrost, temveč vzdržljivost. Razdalje me ni strah, za čas pa mi je bolj ali manj vseeno; če bo med 2:00 in 1:50, bom vesel do zelo vesel. Želim si uživati v tem teku, jutri si želim lahkih nog, pravzaprav to hočem - od sebe zahtevam lahke noge! Tako lepo so zapisali v Poletu, "da so lahke noge na tekmi plačilo za ves trud in znoj v zadnjih mescih." Če v mislih zberem vse dneve truda in litre znoja, čutim samozavest. Vseeno sem/bom pazil na šest točk:

1. Dobro sem se odpočil. Zadnje dni sem dobro in dosti spal.

2. Enako sem pazil s hrano. Jedel sem dobro prebavljivo hrano z veliko sadja, zelenjave in nasploh pretežno ogljiko-hidratsko. Popil sem veliko vode. Predzadnji obrok bom pojedel jutri tri ure pred tekom. (Še prej bom kazalec na uri premaknil za eno uro nazaj.)

3. Pravim predzadnji obrok, ker sem uspešno preskusil izročilo Franceta Cokana (iz knjige Eno življenje je premalo, 2000):

Pred havajskim Ironmanom sem sam popil v kozarcu vode 140 gramov (ali dva grama na vsak kilogram telesne teže) koruznega škroba "Argo", ki je hladno ekstrahiran. Nima dobrega okusa, a ga v želodcu sploh ne čutite. Med tekmo se potem absorbira izredno počasi in služi kot rezervar ogljikovih hidratov.

Sam "Arga" nisem našel, našel sem fini jedilni škrob Dr. Oetkerja "Gustin", ki učinkuje prav.Z njim zlepa nisem čutil lakote in v nogah ne utrujenosti. Res pa je Cokanov 3-atlon časovno vsaj petkrat daljši od mojega teka, tako da moram gotovo še ugotoviti pravilno količino škroba zase. Ga bom pač zaužil manj - na primer 80 gramov. Sicer pa je to koruza z njive, tako da mi ne bi smelo biti hudo, četudi zaužijem cel paket (200 gramov) tega prahu. (Mogoče potem ne bi hotel odnehati po enem krogu, ampak bi začel teči drugega, ampak organizatorji mi ne bi pustili, ampak jaz ne bi pustil njim, ampak bi me diskvalificirali, ampak krog bi odtekel do konca.)

4. Do štartne črte sem sprva nameraval iti s kolesom, da se ne bi po nepotrebnem utrudil, pa grem enako kot lani peš (4 km). Tako se bom dobro ogrel.

5. Ogrevanje bom nadgradil s temeljitim raztezanjem. Tek mi je potem bolj všeč, je bolj: zdrav, prijeten in lahkoten. (Ogrevanje je tudi medicinsko korektno. Le preberimo prejšni zapis.)

6. Začel bom zlagoma kot lani. Prvih deset kilometrov bom pretekel počasi (kvečjemu v eni uri), nakar bom šel mogoče hitreje v drugi del. Rekorde se naj bi itak podiralo v drugi polovici teka. (Oziroma: kdor rekord napada v prvem delu, ga v drugem ne more več, ker ponavadi odstopi ali občutno upočasni.)

To je grob povzetek mojega letošnjega teoriziranja, kar jutri prelijem v prakso. Sicer sem že oblečen, evo:

Reklamiral bom torej našo blogosfero. Vi pa, če me uvidite, lepo prosim, vzdignite glas in roke zame. Jutri se prav gotovo še: obujem namesto sandal v superge in še obril se bom zase ter iz spoštovanja do someščanov, ki me bodo gledali v realnem času. Navsezadnje lepa hvala tebi Anya, da si se domislila programske misli: Blogerji tečemo. ;)

P.S. Vsem - tudi meni in drugim, ki jim letos še ni uspelo z ljubljanskim maratonom - namenjam v nadaljne branje zadnje poglavje članka izkušenega tekača Mira Vogriča. Takole začne:

Predvsem začetniki že po nekaj mesecih teka mislijo, da so pripravljeni za maratonski nastop. Maraton zahteva nekajletno stalno vadbo, šele po petih do šestih letih treninga dosežemo najboljše rezultate.

Ne vem, čemu bi se jezil, da še zmeraj ne tečem razdalje 42 kilometrov.

Pred maratonom čim boljše ogrevanje

2006-10-27T20:30:00.000+02:00

Mnogi ljudje si le stežka vzamejo čas za gibanje, zato (ko imajo čas) s tekom začnejo neposredno, brez predhodnega ogrevanja. Spet drugim se zdi, da s tekom le malo prispevajo k večji kvaliteti ali lahkotnosti teka, zato ogrevanje mirno izpustijo. Tretji pa se spomnijo, da so jih v šoli za ogrevanje poslali na dva kroga po telovadnici in menijo, da tek sam je ogrevanje.

Vsi ti ljudje pa pozabljajo na bistvo ogrevanja.

Začnimo z drugega konca: gibanje mišic omogočajo biokemične reakcije, ki potekajo med aktinskimi in miozinskimi vlakni v osnovni gradbeni enoti mišice, sarkomeri. (Slika tu.) Aktinska vlakna so na eni strani fiksirana v Z-linijo, ki označuje skrajna konca sarkomere, v sredini pa so v H pasu združeni miozinski filamenti. Ob skrčenju sarkomere pride do drsenja miozinskih filamentov globlje med aktinske, sarkomera se skrajša, Z-liniji pa približata. Če se skrči dovolj veliko število sarkomer, se navzven to odslikuje kot skrčenje mišice, pogosto pa (glede na prirastišča mišice) tudi premik sklepa - gib.

Ključna za skrajšanje sarkomere je povezava med miozinom in aktinom, ki med sabo približa Z-liniji. Med aktinom in miozinom se ustvari biokemična povezava, za katero je potrebno vložiti tudi energijo v obliki ene molekule ATP (energijske "valute" v celici). Če nova molekula ATP ne prispe, se dolžina sarkomere ne spremeni. Do takega stanja pride ob smrti, ko zaradi pomanjkanja energije nastopi mišična rigidnost - mišice ohranijo fiksno dolžino.

Prav za aktivno gibanje je pomemben neprekinjen dotok energije v obliki ATP, saj omogoča izmenično skrajševanje in podaljševanje sarkomere, s tem pa cele mišice. Pomembno pa je misliti še na en dejavnik. Biokemične reakcije kot je krčenje mišice, potekajo navadno v zelo ozkem temperaturnem območju, saj so - tako kot večina drugih biokemijskih reakcij - odvisne od delovanja katalizatorja kemične reakcije, v tem primeru encima. Encimi so beljakovine, ki pospešijo biokemične reakcije, vendar lahko reakcijo primerno pospešijo le v ozkem temperaturnem območju. Človeški encimi delujejo v območju okoli 35 do 37,5 stopinj Celzija - pod oz. nad tem območjem pa je njihov vpliv na hitrost celokupne kemične reakcije (v našem primeru na hitrost krčenja mišice) veliko manjši.

Večina mišic pomembnih za tek je na periferiji telesa, torej so od telesne sredice nekoliko hladnejši deli. Posebej pomembno postane to dejstvo v hladnem vremenu, ko telo poskuša zmanjšati izgubo toplote tudi tako, da zmanjša pretok krvi skozi periferne dele telesa. V toplem, poletnem vremenu so mišice zaradi povišane temperature okolja že same po sebi nekoliko bolj segrete kot so pozimi. Ravno zvišanje temperature mišic z ogrevanjem omogoča, da biokemični procesi, ki omogčajo (dobro) funkcionalnost mišic potekajo pri optimalni temperaturi, torej tudi pri optimalni hitrosti. Če mišice zaradi ogrevanja delujejo pri optimalni temperaturi in primerni obremenitvi, se ponavadi zmanjša možnost za poškodbe.

Na 11. ljubljanskem maratonu se bodo tisti, ki so se dobro ogreli, uvrstili na višje mesto.

Tek in hrana (II)

2006-10-16T23:04:00.000+02:00

Le dva zapisa nazaj sem pisal o teku in hrani, pa ga naslovil namesto hrane z neustreznim grehom; zdaj sem naslov ustrezno dopolnil. Tokrat bi rad omenil dve povezani izjavi Janeza Ruglja o tej temi. Prva:

Tekačem po navadi pravim: "Jej vse, kar ti je všeč in kar ti ustreza." Razumna prehrana kajpada mora zagotavljati vse hranljive snovi (beljakovine, maščobe, vitamine, rudninske snovi, tekočino - in tekačeve najboljše prijatelje, ogljikove hidrate). - In druga:

Silno pomembno je, da redno aerobno vadiš (najprimernejši je vzdržljivostni tek); taka vadba ti zagotavlja, da redno pokuriš, kar si pojedel, pač po načelu "v dobri peči vse zgori". - V dobri peči vse zgori ..., zanimivo, pomenljivo. A France Cokan je drugačnega mnenja.

Z mastno hrano lahko nevtraliziramo mnoge blagodati treninga. V neki nedavni študiji so po enakem treningu na tekaču dopustili polovici preskušancev neomejen dostop do mastne hrane, drugi polovici pa neomejen dostop do hrane z malo maščobe, a z mnogo ogljikovih hidratov. Prva skupina je vztrajno jedla manj, kot jih je pokurila. Ta paradoks pojasnjuje tudi, zakaj celo med ironmanci vidimo tu in tam katerega, ki prenaša naokrog precej kilogramov nepotrebne masti. Maratonci, ki ljubijo maslo, a zaradi obilnega treninga ostajajo vitki, lahko kljub temu umrejo od infarkta! Abnormalne krvne maščobe bi si morali normalizirati z dieto in, če je potrebno, z zdravili, kakršno je npr. atorvastatin. - Sam sem pretežno na strani obeh, torej sem za najbolje od obeh: za aerobno miganje, jutranjo telovadbo ter za živo in čim manj mastno hrano.

P.S. France Cokan jo zna pihniti! Zabavna sta naslednja odstavka (in povezana s povedanim zgoraj).

Premalo ogljikovih hidratov vodi do padca v kvaliteti treninga (podobno je s spancem ... samo še tole napišem pa smuknem pod odejo; opomnil Bo) tudi zato, ker so potrebni za takojšnjo regeneracijo beljakovin, ki se krčijo v mišičnih vlaknih. Že nekaj let berete o pomembnosti diete z višjo vsebnostjo maščobe (30%) za prehrano atleta. Za to trditev ni nobene prepričljive znanstvene podlage, razen v reklamah za energijska rebra s to vsebnostjo maščob.
Kritika prihaja z vseh strani, a tu in tam bomo še vedno našli atleta, ki si išče opravičilo za uporabo masla, sira in drugih maščob (sprejemljiv sir je nemastna skuta). Atlet, ki zaužije 6000 kalorij s 30% maščob, bi dobil 1800 kalorij, kar je 200 gramov čiste maščobe. Ta maščoba se mora absorbirati in potovati dolge ure po krvnih žilah. Ne po mojih! - Nak, po mojih prav tako ne.

Tekaške novotarije - plastenka za vodo

2006-10-14T00:20:00.000+02:00

Bo je že večkrat pisal o pomenu hidracije med tekaško vadbo. Ker je telo v velikem odstotku iz vode (ok. 65 %), v tekočini pa poteka tudi veliko kemičnih reakcij, ki so nujne za ohranjanje življenja, je vsakomur jasno, da dobra hidracija telesa omogoča njegovo optimalnejše delovanje - tudi med telesno aktivnostjo.

Pred tekom je smiselno spiti nekaj decilitrov vode. Ob srednje dolgi vadbi, na katero se trenutno pripravljam, pa bo potrebno nekaj tekočine zaužiti tudi med tekom. Edina težava je, kako tekočino nositi s seboj. Poizkusila sem teči s pollitrsko plastenko v roki, a mi je ta zaradi potenja, teže in neergonomične oblike drsela iz roke. Ob uporabi pasu za plastenko je le-ta udarjala ob moje boke. Upala sem, da obstaja kaj boljšega, a nihče mi ni znal povedati, kaj naj še poizkusim. Nato pa sem med nedavnim obiskom Londona videla precej tekačev s posebno oblikovano steklenico in se takoj zagrela za to simpatično pogruntavščino. Plastenko Runaid je mogoče zatakniti za zapestje (podobno kot zapestno utež) oz. jo je zaradi posebne oblike lažje nositi v roki. Svojo Runaid plastenko srednje velikosti sem kupila v London Marathon Store.

Do danes sem izdelek že večkrat testirala in ni me razočaral. Res je, da je volumen relativno skop - plastenko lahko napolnim le s slabimi tremi decilitri tekočine (v večji model gre več kot pol litra, a je polna steklenica temu primerno težja), vendar to mojim tekaškim potrebam povsem zadostuje. Edino, kar me moti, je ozek prostor za prehod tekočine, ki ne omogoča normalnega pretoka. Ob pitju se v steklenici namreč ustvarja podtlak, po livčku pa zaradi majhne odprtine teče le malo tekočine. Težavo sem rešila z odvitjem pokrovčka in pitjem neposredno iz steklenice.

Zatakne se tudi pri vzdrževanju. Če steklenico uporabljamo le za vodo, jo po vadbi splaknemo in dobro osušimo, najbrž ne bo težav. Če pa vanjo nalijemo sok, jo bo potrebno po uporabi oprati, kar je precej težka naloga - izvedljiva le, če imamo v gospodinjstvu tudi ščetko za stekleničke.

Kljub tem manjšim oviram sem nad svojo plastenko navdušena in mi dobro služi. Še en zanimiv izum, ki tekačem olajšuje življenje.

Tek in greh (hrana)

2006-10-13T22:54:00.000+02:00

"Svobode ni - svoboden je le duh,
a duh je v mesu, ki presnavlja kruh."

Nak, ne bo govora o teku in seksu, o tem smo že navrgli nekaj misli. Povejmo več o teku in hrani, dasiravno smo že pisali tudi o tem v zapisu s pomenljivem naslovom Postkoitus.
Hrana sama seveda ni greh, lahko pa se prehranjevanje izrodi v motnjo hranjenja. Zgornja verza sta iz pesmi Polnoletnost Janeza Menarta. Dobro je ujel človekovo dokončno nemoč, da bi bil svoboden vseh spon. Njegov duh je ujet v život, ta pa ni frej, temveč rabi kruha in iger, da živi, oziroma gorivo in sprostitev, da gre naprej. Ako človek razvije določeno motnjo hranjenja, potem rečemo, da je od nje odvisen; hrana postane droga. Vendar se ta v nečem bistveno razlikuje od drugih drog, kot so alkohol, nikotin in heroin. Vsakdo je verjetno že pomislil, hej, ta trenutek, ki gre mimo, ta trenutek je priložnost, da krenem v drugo smer; če je človek duhovno močan, smer res spremeni. Tako se lahko losa cigaret v trenutku, čez noč preneha kaditi. S hrano ni tako. Hrani se ne da kar reči adijo, telo jo rabi vsak dan. Tako človeka vsak grižljaj spominja na preteklo zlorabo hrane. In zato se lahko klanjamo pred vsakim nekdanjim požeruhom hrane (maščob), ki je izboljšal svoje navade in postal bolj slok ter zdrav. Nekdanjim odvisnežem od nikotina ali alkohola se nam ni treba klanjati, napram hrani ni to res nič posebnega.

Naj bo dovolj o hrani kot grehu. S tem opravičimo naslov. Preusmerimo se na hrano v povezavi s tekom. Ne besedičimo po nepotrebnem. Prvo navržimo nekaj DEJSTEV o hrani, nakar prisluhnimo dvema zdravnikoma ter znanima: psihiatru JANEZU RUGLJU in 3-atletu Francetu Cokanu. Za posladek pripravimo zapis o glikemičnemu indeksu, kajti že dalj časa čitamo o tej zadevi - glikemični indeks gor, glikemični indeks dol, a kaj zaboga je to glikemični indeks? Raztolmačimo ga sami, DEMISTIFICIRAJMO GLIKEMIČNI INDEKS.

Dejstva

1. Kakršnakoli hrana je psihoaktivna, torej vpliva na naše razpoloženje in umsko dejavnost. Naše počutje je skratka funkcija hrane, kar bi v angleščini rekli: mood is a function of food.
2. Prehranjevanje je intimna zadeva. Vsakdo bi si moral sam uštimati svoj prehranski vademekum oziroma ga sooblikovati s svojimi bližnjimi. Obenem velja, da je vsak človek zgodba zase, nekih univerzalnih receptov ni, vsakdo naj te stvari douméje sam zase.
3. Človek današnjega zahoda je butec. Od prve svetovne vojne naprej - v borih stotih letih - je namreč podvojil količino maščob in početveril količino sladkorja v hrani, podobno je s soljo. Večina ljudi "opazi" sol, če kruh na primer ni slan, torej opazi njeno nebit. V litru kokakole je 10 % sladkorja, marsikdo to pije za žejo; kajpak neuspešno. Za maščobe pa bi lahko celo rekli, da jih ne delimo na dobre ter slabe, kajti v družbi, ki postaja vse bolj debela, ni dobrih maščob. Manj znana ideja iz medicinskih zapisov - seveda se najdejo tudi drugačni; med drugim se najde tudi dieta zdravnika Atkinsa - govori o tem, da človek ne rabi drugih maščob kot tistih, ki jih ne more proizvesti njegovo telo ... Tako smo zakuhali masovno epidemijo. Pomnimo, prehrambna industrija dela okusno hrano, ne zdrave. Pomislimo, 45 % ljudi umre od srčno-žilnih bolezni. Pa ostali? Te pobere rak (dasiravno obstaja povezava med življenskim stilom in rakastimi obolenji), razne nesreče, nekateri se umorijo sami in drugi umrejo naravne smrti ... Vse to nas navdaja z grenkobo, še posebej če pomislimo, da je naše življenje navsezadnje v naših rokah.

Janez Rugelj, tekač: Kaj in kdaj jesti

O teku in hrani se splača prisluhniti temu izkušenemu človeku; v svoji Poti samouresničevanja na str. 757 prav dobro napiše:

Niti svetovno znani strokovnjaki za prehrano niso enotnega mnenja glede prehrane tekačev, ki so izpostavljeni velikim telesnim naporom. Nekateri menijo, da tekači ne potrebujejo dodatnih vitaminov, rudninskih snovi in beljakovin, če jedo uravnoteženo prehrano. Drugi zatrjujejo, da tekač, zlasti na dolge proge, potrebuje več vitaminov. Sam se pridružujem prvim. Menim namreč, da ni hrane ali dodatka hrani, ki bi vas spremenil iz želve v srno. Tekačem po navadi pravim: "Jej vse, kar ti je všeč in kar ti ustreza." Razumna prehrana kajpada mora zagotavljati vse hranljive snovi (beljakovine, maščobe, vitamine, rudninske snovi, tekočino - in tekačeve najboljše prijatelje, ogljikove hidrate).
Kako ravnati pred treningom ali pred tekmo? Prizadevajte si, da bi imeli v želodcu čimmanj hrane; to pomeni, da ne smete jesti najmanj tri ure pred tekmo, pa še tisto, kar boste zaužili, naj bo lahko prebavljivo. Ogibajte se jajcem, gnjati in klobasam, na biftek pa kar pozabite. Najbolje je, da izberete tisto, kar jeste ponavadi - svojemu želodcu nikar ne pripravljajte presenečenj. Ogljikovi hidrati so koristni, vendar le, če jih tekač pred tekmo ne zaužije preveč. Po mojem mnenju je bilo več tekem izgubljenih zavoljo prevelike količine ogljikovih hidratov v organizmu, kot pa jih je bilo dobljenih z njihovim pravilnim uživanjem. Prav tako ni priporočljivo jesti pred tekmo ali neposredno po njej.

Demistifikacija glikemičnega indeksa (GI)

Pomen GI je povezan s psihoaktivnostjo hrane. Bolj natačno meri neposreden učinek ogljikovih hidratov (OH) na nivo glukoze oziroma sladkorja v krvi. Nekateri pravijo, da se da z OH zasvojiti. To drži; če to odvisnost matematiziramo, lahko izgleda, kot kaže slika spodaj.

(Na pravem grafu bi morali označiti enote. Na vodoravni osi si mislimo ure, recimo obdobje poldneva; na navpični osi pa raven krvnega sladkorja v obsegu nekaj pet milimolov na liter.) Tolmačimo sliko, ki kaže nihanje sladkorja v krvi testnega osebka. Sprva je njegov "cukr" - njegova raven sladkorja normalna. Potem zaužije hrano, bogato z ogljikovimi hidrati - z visokim GI. Slednje je pomembno, takšna hrana se namreč v želodcu hitro razgradi in spremeni v glukozo. Če je je preveč, gre sladkor čez zdrave meje v področje hiperglikemije. Telo to zazna, sproži alarm in s pomočjo trebušne slinavke hitro izloči dosti inzulina, da pomete s sladkorjem. (Brez inzulina bi raven sladkorja postajala vse bolj toksična in nezdrava.) Ker ima inzulinska metla vztrajnost, se nivo sladkorja rado spusti pod začetno raven v področje hipoglikemije. Na to se odzovemo z lakoto in posežemo po hrani, da si dvignemo sladkor. Testni osebek na sliki se tako zaganja med področjema hiper-in hipoglikemičnosti. Tako lahko tolmačimo zasvojenost z ogljikovimi hidrati, na primer nacejanje s kokakolo.

Seveda ni mus, da se skozi življenje peljemo na vlakcu smrti. Kot kaže naslednja slika, je lahko učinek ogljikohidratne hrane na raven krvnega sladkorja drugačen.

Oranžna krivulja kaže spreminjanje sladkorja po zaužitju hrane z nizkim GI. Ta se počasi razgraja, da se glukoza spušča v kri zmerno in vztrajno. S takšno hrano je lahko naš sladkor ves čas v zdravih mejah, kot kaže naslednja slika.

Takšna hrana nam ne kvari počutja.

* * *

Preden ponovimo, nas zanimajo izkušnje Franceta Cokana (iz knjige Eno življenje je premalo, str. 303-4).

Ogibam se sladkorju in jem npr. ovsene kosmiče, nekuhane, z intaktnimi zrnci škroba, kot so mi jih leta 1993 na moje veselo presenečenje servirali v bohinjskem hotelu Zlatorog. Poletno (ne istant, marveč koruzni zdrob - opomnil Bo) povrem le za manj kot eno minuto iz istega razloga. Surov škrob vsebujejo banane, enako korenje, koleraba ipd. Otroci, ki jim neka redka bolezen - angl. 'type I. glycogen storage disease' - povzroči padec krvnega sladkorja ponoči, ko ne jedo, pijejo zvečer surov koruzni škrob v vodi in to jim vzdržuje krvni sladkor na normalni ravni polovico noči, potem pa popijejo še drugi odmerek. To je mnogo manj neprijetno kot dobivati intravenozne raztopine ali sonde v želodec.

Glikemični indeks (GI) je merilo za hrano, kako dvigne nivo sladkorja v krvi. Hrana z visokim GI ga dvigne hitro in visoko. Izloči se dosti inzulina in hitro nastane obratna slika. Hrana z nizkim GI ga dvigne počasi in nižje, izloči se manj inzulina. Sladkor je lahko ves čas v zdravih in za počutje ugodnih mejah. Tako se hrano z OH razvrsti v tabelo. Zgled prilepimo spodaj (osenčeno je avtorju priljubljeno), kjer hrano razvrstimo od najvišjega GI levo zgoraj do najnižjega desno spodaj.

Pa še to:
- GI ima pravzaprav matematično definicijo. Enak je ploščini (integralu) pod krivuljo, kot so zgoraj na slikah, in v času dveh ur. Vrednost se normira. Sicer rezultati varirajo med ljudmi (celo istimi dnevno), kulturami, različnimi oblikami hrane (zrelost, kuhanost), dietami itn.
- Druga naloga inzulina (ob pometanju sladkorja v krvi) je nalaganje krvnih maščob pod kožo. Naj bralec sam premisli o pomenu.
- Hrana z visokim GI je koristna med in po vztrajnostni telovadbi. Takrat je namreč vsaka molekula glukoze vredna zlata; čim prej, tem bolje. Pred takšnimi telovadbami pa je dobro (razumno) užiti hrano z nizkim GI, da ves čas zagotavlja potreben sladkor. Takšna hrana je nasploh primerna za vzdržljivostne atlete.
- Prehrambne potrebe aktivnega posameznika zadovolji ustrezna hrana. Obresti so: dobro zdravje ter uspešen nastop na preskusu vzdržljivosti - bodisi uradnem ali neuradnem, osebno postavljenem.

40:polet

2006-10-13T09:39:00.000+02:00

Zadnji :polet - magazin Dela in Slovenskih novic, 12.10.2006 - je 17 dni stran od maratona. Vseeno v njem ni dosti tekaškega; strogo je takšen zapis en, pogojno še dva.

1. Kaj jesti zadnje dni pred maratonom? Odgovarja zdravnica in maratonka Nada Rotovnik Kozjek v zapisu Prehrana pred maratonom. Maraton je izredna telesna preizkušnja in ni mala malica. Ogljikohidratna energija, uskladiščena v mišicah, namrec ne zadostuje, na to je treba misliti. Avtorica je vrhunsko tako teoretično kot praktično podkovana (udeležila se je havajskega ironmana). Tokrat pove mnogo koristnega.

2. Zapis Grege Kališnika Prvi na svetu in zadnji na vasi je izpoved gorskega tekača, ki se je udeležil slovenskega in svetovnega pokala v gorskem teku na Šmarni gori. Zanj še ni bil pripravljen. Na žalost pove malo o gorskem teku, preveč je nepomembnih besed. - Zakaj ne odpre bloga, za koga je ono napisano? Raje priporočim intervju z najboljšim gorskim tekačem na svetu nekaj številk nazaj.

3. Zapis Tine Jeromen Ne samo glava, ampak tudi duh je zanimiv. V njem razpreda, zakaj se rekreiramo. Pri tem navaja Jamesa Gavina in njegovo knjigo The Exercise Habit (1992) ter razdelitev pomembnejših motivov za gibanje na:
- telesnega (fiziološki učinki, npr. boljše spanje),
- psihološkega (boljše razpoloženje - ne razumem, kako se to loči od zgornjega?)
- in socialnega (eni radi tečejo v družbi in se družijo, drugi raje tečejo sami in se posvečajo svojim možganskim tokovom).

Samo še 21 dni: Duatlonček

2006-10-09T13:30:00.000+02:00

Z delom misli sem prek neposrednega maratona v 3-atlonskih oblakih.

Tako sem se usedel v nedeljo navsezgodaj pred soncem na kolo in šel iz Ljubljane do Polhovega Gradca ter vse do vznožja njihove Gore pri čebelarskem domu. Dirjal sem po cesti brez duhov, ki je vila po področjih zdaj megle, zdaj jasnine. Potem sem pil, se nadihal, obrnil kolo in se upiral fotonskemu tlaku prvih sončnih žarkov do doma (okrog 35 km), naredil par strečov in stekel po PST (okrog 12 km). Časa nisem meril, šel sem zmerno, a vztrajno. Nasploh se bolj in bolj nagibam na stran ideje racionalne vzdržljivosti napram nevrotični eksplozivnosti. Naj spomnim na besede Janeza Ruglja, popularizatorja teka.

"Ne bodi tako nezrel, da bi se pustil sprovocirati od hitrejšega tekača in začel z njim tekmovati. Tekmuj sam s seboj in premaguj svoj leni del sebe."

Nakar se spomnim strani rezultatov dosedanjih ljubljanskih maratonov (1. LM - 10. LM), ki so jo avtorji dopolnili z luštno možnostjo iskanja po imenu. Poglejmo, vtipkajmo Borut Levart.

No, to sem že omenil. (Morda bi lahko kdo v komentarju razložil razliko med bruto in neto časoma.) Poglejmo za mojega znanega soimenjaka, vtipkajmo Borut Pahor.

Poglejmo še za enega, vtipkajmo Janez Rugelj.

Opazimo: da pod imenom Janez Rugelj tečeta vsaj dva človeka, da ima dr. Rugelj danes spoštljivih 77 let, in da ni med najhitrejšemi tekači. Vendar on teče - oziroma je tekel - vselej razumsko, vselej premaguje samega sebe. Nikoli se ne šopiri in špona čez vse meje, temveč špona do svojih meja pa čisto malo čez, da še zmeraj teče z nasmeškom in se teka spominja prav tako z nasmeškom. On je moj tekaški zgled, četudi ne teče hitro, teče pa vztrajno in radostno. Vse je skratka relativno, vse je odvisno od študenta, kako se premika in kaj se dogaja v njegovi glavi, kot nam je razložil Einstein.

* * *

Nad razmerami za vadbo 3-atlona v domačem kraju nisem navdušen. Drugače je na morju ali v Bohinju, tam vežem plavanje, kolo in tek, da je veselje. Tu imam težave s plavanjem, za duatlon teka in kolesa so razmere vendarle solidne. Nesolidno je moje kolo. Dočim je moj GIANT, gorsko kolo z gumami gladkega profila, solidno za dričanja po okoliških stezicah, pa še zdaleč ni 3-kolo. Z njim imam slabe možnosti v soočenju s 3-atleti s 3-kolesi. Sam za silo še razvijem 35 km/h po ravnem, ki jih ohranjam z vse večjim naporom, zato se kmalu utrudim. Pri tem me najbolj zavirajo okorni ležaji ter gorski prenos z dosti manjšim sprednjim zobatim kolesom kot pri dirkalnih kolesih. Z njimi je 35 km/h in čez zlahka doseči, hitrost ohranjati pa eno samo veselje. S takšnimi mislimi sem si ogledoval kolo GIANT Trinity na sliki spodaj.

To je moje sanjsko kolo, z njim bom šel na Havaje ... Ja, ja, prof. Tomaž Vrhovec, "nekaj so naše sanje, drugo pa je resničnost." Resničnost je, da je moj standard precej prenizek, da bi si spokojno omislil kolo za dober milijon tolarjev. Sicer imam 27 let, človeku se standard spreminja in 3-atlon se lahko trenira do poznih 70-ih let.

To kolo je: drago, dobro in zanimivo, drog za sedež je na primer zraščen z ogrodjem. Odreže se ga po meri uporabnika. Nakar je kolo samo njegovo, njegova intima. To spominja na znano sliko - o njej govori France Cokan; sam je še nisem videl, iščem po spletu, pa je ne najdem - triatleta, ki leži na postelji, počiva z dlanmi pod glavo, gleda v kamero in se reži, zraven je naslonjeno njegovo 3-kolo.

Samo še 23 dni: Četrtinka (II)

2006-10-07T19:40:00.000+02:00

Nadaljujmo prejšni zapis z vprašanjem: Kakšen, "kako lep" rezultat je pravzaprav čas 1:50 na polmaratonski razdalji?

Statistično je to dober rezultat. Tudi bolj življensko ni od muh. Zanj se je treba potruditi, prej vaditi, ura-petdeset ne pade iz neba. Spomnimo se lanskih rezultatov, spodaj si še enkrat oglejmo slikco, ki kaže udeležbo po spolu in razdaljah. Daleč največ je moških na 21 km.

Oglejmo si čase teh 1833 moških. V odvisnosti od uvrstitve jih kaže naslednja slika. Rezultati so razpotegnjeni od prvega do zadnjega mesta in časov 1:10 (1 ura in 10 minut) ter 4:45.

Vsaka pika predstavlja tekača. Ker je teh skoraj 2000, slike pa dobrih 400 pik počez, se točke zlijejo v črto. Zanimiva krivulja nas spomni na naravi-bolj znano S-krivuljo. Tudi za našo je fizika, razmišljanje prepuščamo bralcu. Na sliki sta označena še rezultata Natana in Boja, glavnih likov prejšnega zapisa. Na oko ocenimo, da je okrog polovica tekačev tekla pod 1:50. Opazimo še nekaj "počasnel"; gre za šest tekačev s časom nad tremi urami. Vseeno jih obdržimo v analizi. Nadaljujmo. Zanimiva je naslednja slika, ki kaže leta tekačev v odvisnosti od časov.

Hitro opazimo, da "počasnele" niso najstarejši tekači. Pogled usmerimo na temán predel. Spominja nas na glavico kometa, ki potuje po diagonali pravokotnika proti kotu levo spodaj. Kjer so meritve najbolj goste, ocenimo reprezentativnega tekača-žrebca: 33 let, čas 1:48.

* * *

Zgornja analiza je suhoparna kot so hladne same cifre. Sam menim, da je čas 1:50 lep do zelo lep rezultat, če teče človek zaradi sprostitve in študiranja narave. Čim se začne človek s tekom baviti bolj resno, začne tekmovati, računati, kupi si uro POLAR, pozoren je na srčni utrip in druge spremenljivke ter cilja na rezultat največ 1:30. Sam tečem zaradi sprostitve in študiranja narave, zadnje bodi športna medicina, učinek hrane, spanja, raztezanja mišic in drugega. Tek je fajn, zaljubljam se vanj.

Samo še 23 dni: Četrtinka ali poskus na 11 km

2006-10-06T19:45:00.000+02:00

Pravcati šok! Prvič letos sem meril čas: PST, 11 km, 57 min. To je tempo za 1 h 50 min na malem in 3 h 40 min na velikem maratonu. Še včeraj bi rekel, da sem bolj uren. Sploh pa za veliki maraton nisem, nikakor nisem pripravljen, četudi sem zadnje dni sanjal drugače. Ob tej misli mi odmevajo besede Tomaža Vrhovca, pred leti in v snežnem plazu žalostno preminulega fizika vremenoslovca, sicer strastnega osvajalca evropskih Alp.

"Eno so naše želje in hrepenenje, drugo pa je resničnost."

Resnica je torej, da za veliki maraton nisem pripravljen. Lojze M., po B. Gradišniku najbolj nadarjen slovenski tekač, pa - bržkone zgolj za moške - pravi, "da je vse, kar je krajše od maratona, p... dim!" Bom torej letos ponovno tekel ta p. dim. Kajti uspeših 42 km - to je po moje takšnih, ki se jih najkasneje naslednji dan spominjamo le še z nasmehom - zahtevajo dobre pol leta solidnega treninga. Ko se človek enkrat tako ojekleni, si predstavljam, da je dovolj, da kondicijo bolj ali manj ohranja in da to ni pretirano težko ter se bolj temeljito pripravi neposredno pred naslednjo preizkušnjo.

Pravzaprav sem bil lani bolje pripravljen, kar je duhovito. Lani sem imel za seboj več daljših, 15 kilometrskih tekov. Letos sem več uhajal v gore. A hribovske noge niso tekaške noge. Dočim hribolazenje človeku utrdi srčno-žilno-pljučje, pa zbitost mišic spodaj ne sovpada s podobo slokih in urnih antilopjih meč. Gore!

* * *

Ravno včeraj sem se po dolgem času slišal z bivšim sošolcem s faksa Natanom. Natan je lep zgled Gassetovega elitnika, v katerem se zrcali moja zaostalost za vrstniki. Natan je bil vedno boljši - tako fizik kot tekač - kot jaz. Verjetno in delno je to zato, ker se je začel truditi prej, od takrat se vselej potrudi, tako da ga ne morem dohiteti, o prehitevanju niti ne sanjam. - Ali ni življenje kruto, no, ali ni kruto slediti zgledom, ki so pred nami pa grejo naprej vsaj - saj, ko bi šli vsaj vsaj - s tako hitrostjo kot mi, ali ni to prav kruto?

Na sliki midva, desno Natan, levo Bo - hej, jaz grem za tabo, se pravi takisto na 42 km, dasiravno ne letos, a grem za tabo.

38:polet

2006-10-03T16:54:00.000+02:00

Zadnji :polet - magazin Dela in Slovenskih novic, 28.9.2006 - ima privlačno naslovnico. Poleg svetlečega trupa zlatolaske s silikonskimi grudi (rezano po prvi tretjini bradavic) in mičnimi ter močnimi ženskimi boki revija napoveduje 11. Ljubljanski maraton. Zapisov je precej. Prebral sem večino, zanimivi so, priporočam v branje, predstavljam štiri.

1. V pogovoru z direktorjem Ljubljanskega maratona To je prireditev, ki je mestu v ponos izvemo, da mesto na dan maratona v resnici ne diha z njim. Pravilno je reči, da so prireditev posvojili tekači iz vse Slovenije, meščane - ne kar vse po vrsti seve - pa ob zapori prometa bolje opišejo besede: nestrpni, nepotrpežljivi, neupoštevaji drugih pa navsezadnje dejstva iz naslova zapisa.
Novost je odprava bonusa za udeležence Teka trojk na Pohodu. Te so bili namreč še lani oproščeni prijavnine za 42 kilometrski maraton.
Po prireditvi se bodo organizatorji začeli pripravljati na tri velike prireditve prihodnjega leta: ljubljanski smučarskotekaški maraton, 51. pohod ob žici pa kajpak 12. ljubljanski maraton. - Smo rekli, teh bo še ničkoliko, torej 12., pa 13., 14. ... Se torej prav nič ne mudi, ko bomo pripravljeni, prav? ...

2. V Odgovorih (na skoraj vse) izvemo, da je zadnja možnost za spremembo dolžine (21 km <> 42 km) ob prevzemu startnih številk (nekaj dni pred startom). - Še lani je bilo drugače, tekač se je lahko po enem krogu (21 km) suvereno odločil, da ali konča ali gre še v drugi krog. - Letos je po moje urejeno bolj "zdravo".
Duhovit je odgovor na vprašanje 19. Ali imajo lahko tekmovalci tudi svoja okrepčila na uradnih okrepčevalnicah? - "Ne, saj je bilo zanimanje za to doslej majhno, s tem povezane težave pa velike."

3. Najbolj modre besede vejejo iz zapisa Nade Rotovnik Kozjek Ne pozabite se primerno prehranjevati, piti, počivati. Naslov pove skoraj vse. Sam sem nameraval tu objaviti zapis o (pre)hrani aktivnih ljudi, smiselno vzporeden Kozjekovi, zato si poglejmo le idejo iz njenega uvoda. Takole pravi: "Prehrana, ki ustreza potrebam aktivnega posameznika, pomaga, da se njegov trud obrestuje z dobrim zdravjem in uspešnim nastopom na izbranem preskusu vzdržljivosti." - Takšna je ta ideja, pravzaprav ideja življenja; vlagajmo razumno, dobimo obresti. (Potemtakem je treba ves čas vlagati tudi v um.)

4. Najbolj originalen in zanimiv ter filozofski je zapis O dolgi poti k sebi Bojana Knapa. V njem gre gospod zdravnik in popularizator teka nož na nož z največjimi vprašanji. Takole začne: "Zakaj prebrati Iliado, zakaj storiti to in ono, zakaj pisati za Polet, zakaj preteči maraton?" - Na to prav dobro odgovori, imenitno tolmači navidezen paradoks življenja tekača. Tek mu pobere veliko energije in časa, po drugi strani je boljši na vseh področjih. "Tek nam da več, kot nam vzame," zaključuje Knap. To je eden boljših tekaških zapisov.

Samo še 30 dni: Zahodni Grintovci brez Kočn

2006-09-30T21:50:00.000+02:00

Spomnil sem se sanjskega pobega v Zahodne Grintovce in naredil matematični komplement z rahlo ponesrečenim poskusom 20.8.2006, ko sem stopil na obe Kočni.

Zemljevid zgoraj kaže zelene markacije vzolž bele poti, razpotegnjene po vrhovih Zahodnih Grintovcev in speljane prek zahodnega Kokrskega ter vzhodnega Kamniškega sedla. Najbolj zahodno je z rumeno označen omenjeni del poti prek Kokrske Kočne. Tega sem dopolnil in v mnogočem presegel:

- Grintovec (2558 m)
- Mali Grintovec (2447 m)
- Dolgi hrbet (2473 m)
- Štruca (2457 m)
- Skuta (2532 m)
- Turska gora (2251 m)
- Brana (2253 m)

Dvatisočaki so kar deževali, a ne brez muje. Naj povem, kako je bilo.

* * *

Ura je 5.20, v gojzarjih in 3-hlačkah (kratkih pajkicah, mojemu najljubšemu 3-atletskemu kosu oblačilu za tek, kolo in plavanje pa tudi hribolazenje) stojim na parkirišču pred svetlobno neonesnaženim Domom v Kamniški Bistrici. Noč je še zmeraj črna. Zrak je svež, megla je bled spomin na Ljubljano. Pogled mi gre navzgor prek pečin Brane do najbližjih zvezd. Ne bi jih mogel prešteti, tako veliko jih je pa tako svetle so in zdijo se blizu, da se mi mehčajo kolena, ko se stegujem po njih.

Z vsako roko zgrabim eno in ju zataknem ob strani nahrbtnika, nakar stopim na nadelano pot proti Zoissovi koči na Kokrskem sedlu. Tema začne bledeti. Ugasnem naglavno svetilko. Slišim sonce, kako za vzhodnimi robovi naznanja svoj prihod. Grem prek zadnjih gostih dreves, ko jih presevajo prvi sončni žarki. Nepopisno lepo je. Velik del mene bi rad ostal tu, ustavil sonce, prav tam, ja, zdaj, stoj, zdaj si najlepši. Od sedla se odrinem naravnost proti Grintovcu. Sonce je že dodobra nad horizontom, toplo je, rahlo pihlja, lepši jesenski dan verjetno ni mogoč. Pot je strma, od avto do vrha rabim pet ur. (Zadnje čase se navdušujem nad gorskim tekom - zame novim športom -, pa verjetno ne bom nikoli dobro razumel rezultatov vsakoletnega teka na Grintovec okrog ure in pol. Gotovo gre lažje in hitreje v supergah, brez 10 kg težkega nahrbtnika pa čim manj telesne teže. Bomo videli. Vseeno me pogled na debelino nog okrog spodnje piščali Lado Urha /1:30' leta 2003/ na sliki spodaj ne navduši. Foto: Borut Peterlin.)

Skupaj s solazcem sva na vrhu Grintovca čisto sama. To je nepredstavljivo, sama vrh kamniškega Triglava. Po 10 minutah pristaneta pod vrhom dve kavki, nakar kmalu prilezeta še dva človeka.

Malo se spustim in jo pičim desno proti Mlinarskemu sedlu in naprej po zahtevni žiga-žagi prek Dolgega hrbta ter Škrbine do vznožja Skute. Tu pojem zadnje drobtine kruha - doma sem ga odrezal mnogo premalo -, pa se povzpnem na priročno Štruco na desni. Lakota mi zasadi zobe v život, da začnem premišljevati, kako bi si pomagal s slastno poimenovanima vrhovoma pri roki. Ne morem si, nemočen sem, vse je okamenelo, ostala so samo navidezna imena. Zdaj razumem, zakaj fatamorgana ni dobra za norost.

Na srečo imam še dovolj vode. Dobro se odžejam, povzpnem se na Skuto in "spustim" prek Turske gore in Brane na Kamniško sedlo. Pravim "spustim", ker je spuščanja toliko kot vzpenjanja. Greben je namrež nažagan, gre gor in gre dol pa gor, dol ... Nakar se izvalovi v sedlo do Vzhodnih Grintovcev. Zahtevne poti, ki sem jih ubiral, so dejansko zahtevne. Ves čas so zračne in s sto ter sto metri jeklenic in klinov speljane prek grebena, ki je ponekod tako oster, da bi brez varoval moral loviti ravnotežje kot hodec po vrvi. Ker sem bil varovan, mi je bilo kajpak lažje. Vendarle sem moral veliko ritensko sestopati in plezati, celo po previsnih delih. Všeč mi je, da sem od zadnjič shujšal za okrog 4 kg; zdaj tehtam 78 kg (pri 190 cm) in se veliko lažje vzdigam nad trup.

S sedla se spustim po nadelani poti do izhodišča.

Ura je 19.20, noč pada na zemljo in z njo prve zvezde. Od truda se mi šibijo kolena, blažen zopet stegujem roke proti nebu, lačen sem, še bi zvezd.

Iz mirovanja v miganje in nazaj v mirovanje (II)

2006-09-29T16:02:00.000+02:00

Prvi naslovni zapis sem končal z mislijo, da je strečing iskren. Strečing oziroma raztezna vadba se mi zdi del neoporečnega odnosa do lastnega telesa. Posebej v kratkem času okrog aerobne telovadbe.

Takrat je moje telo - npr. mišice, sklepi in vezi - podvrženo silam in navorom, o katerih se mu med spanjem in čičanjem za šolsko ali službeno klopjo ne sanja. Zato ga sam rad opozorim na to, rad mu povem, hej, zdaj bova pa delala. Telo se dejansko pripravi. (To naj bo opravičilo za njegovo poosebitev.) Tako sam pred tekom rad počasi shodim, podaljšujem korak, dokler se ne začnem potiti, nakar se ustavim, pošteno zakrožim z okončinami, vratom, naredim nekaj malega primernih razteznih vaj in že tečem, najprej počasi s krajšimi koraki, ki so po nekako kilometru, 15 minutah dovolj dolgi in hitri. Temu rečem ogrevanje, angl. fade-in. Po teku grem rad v razhod, nakar se posvetim natačnemu in ustreznemu raztezanju. Temu rečem ohlajanje, angl. fade-out. O tem sem pisal v omenjenem zapisu, zdaj bi rad še nekaj dodal.

Knjiga, "ki mi je spremenila življenje", je STRETCHING Boba Andersona. Prvi izvod sem dobil v knjižnici Fakultete za šport, ga vrnil, druga dva sem vbodel: na Amazon.com, bolj za bližnje kot zame pa še prevod na Cangura.com. Še dvoje:
1) kazalo knjige v angleščini
2) ter poster mojih najljubših strečov. Teh se zmeraj veselim, zmeraj se mi zdijo novi in razburljivi. To ni čudno, pomislimo, človek je v vsakem novem trenutku pač nov, malo drugačen. Velja še, da strečing ni zgolj hvaležen dodatek k aerobni telovadbi, marveč tudi k siceršnjem početju, pa naj bo to čičanje za klopjo, pred tevejem, likalno mizo ali pri za-mišice-okrog-vratu sila utrujajoči vožnji z avtomobilom. Vem, kaj govorim, saj si likam sam.

Poleg tega opozarjam na spletno knjigo Stretching and Flexibility - Everything you never wanted to know - by Brad Appleton, ki jo je si.blogerka Nadezhda - znalka raztezanja in slabih strani neraztezanja - pospremila z besedami:

"... raztegovalčeva Biblija. Nisem še našla bolj preglednega in obširnega članka o raztezanju, čeprav je ta bolj usmerjen v raztezanje za povečanje gibljivosti kot za ogrevanje. Vseeno priporočam v branje."

Dobro povedano - le da ne gre za članek, temveč daljši, razčlenjen in praktičen sestavek -, sicer se strinjam in prav tako priporočam. Strečing je zakon.

Copatki stestirani

2006-09-28T13:27:00.000+02:00

A kdo je tale zombi?

Pa, to sem jaz. Vsako jutro, preden si zaslužim prvo jutranjo kavo… Mmmmm. Njen vonj mi je najljubši in res jo z veseljem popijem!

Zdaj sem z njimi pretekla že nekaj deset kilometrov. Tukajle imate dokaz:

Telih pa ne bi več postavljala na računalnik :)

Za krajše, nekaj kilometrske razdalje so čisto ok, več pa še nisem sprobala. Noga mi v njih ne zaspi (ja, sem imela že tudi takšne...), tako da se mi zdijo super. In itak SO super, saj mi je tako zelo prepričljivo povedal prodajalec; Po tem, ko sem mu povedala svoje namene, potrebe in pričakovanja v zvezi z njimi (površino, razdalje, ipd.). Mojo kilažo je tudi približno lahko ocenil. Moje zvračanje gležnjev navznoter (pronacija) je sicer zignoriral, ampak se mi je zdelo, da on že ve.. Verjetno bolje od mene?!

In danes pri prebiranju :poleta naletim na test mojih copatk. $#%?!

Model za supinatorje? Z mojimi nogami na x?! Česa ni razumel pri moji večkrat ponovljeni opombi, da želim pronacijsko oporo? In podtaknil mi je model za težje tekače. Dragi moj, niti blizu zgornje meje za lažje tekač(ic)e nisem. Argh! Toliko bolj (argh), ker SO imeli na razpolago model Nike Air Validus za pronatorje, ki je točno pol cenejši, s pronacijsko oporo, zame čist dost soliden in primeren za lažje tekač(ic)e.

AH, pa te tekaški copati.

Kdo ne bi imel rad čim dlje čim tršega?

2006-09-20T22:10:00.000+02:00

Hočemo vprašati, kateri moški? Samo kakšen moški pa je to?
Morda je naslednje vprašanje boljše. Katera ženska ne bi želela, da bi imel njen moški čim dlje čim tršega?

Poznamo Viagro oziroma spojino C₂₂H₃₀N₆O₄S · C₆H₈O₇, s katero so vrli kemijski inženirji osrečili moške s potenčnimi motnjami, da, spolno vzburjeni, dosežejo in zadržujejo erekcijo kot v svojih najboljših letih. A pri priči pomnimo dve dilemi.

1) Viagra ni za vsakega, kakšnega lahko pokonča.
2) Celo na zdravih ljudeh rada pusti stranske učinke. Kljub temu je izraba vse bolj modna. Zadnji trendi narekujejo rekreacijsko uživanje. Mladi po srcu jo radi goltajo z ekstazijem vred, tripu rečejo sekstazi. A tu o stranskih učinkih ne bomo.

Mi smo tu, da povemo kaj o teku in seksu. Ker smo se zapisali resnicoljubnosti, ne moremo mimo treh pomenljivih ugotovitev.

1) Moški športniki-aerobiki, to so moški, ki redno tečejo, plavajo, kolesarijo ipd., lahko seksajo okroglo uro. Kdor je zaležan in se utrudi pri krajši hoji navkeber, mu v branje ne priporočamo knjig Janeza Ruglja - kjer bi lahko bral o nevrotičnih hitrih strelcih, ki spolni višek doživijo, še preden se vse skupaj pravzaprav dobro začne -, ker ga bodo potisnile še globje. Zanj so prave knjige o teku. Predstavili smo jih dva zapisa nazaj.
2) Športniki ne poznajo potenčnih težav. Imajo dobro presnovo, dobro prekrvavljene spolne organe, samozavest ter obvlado nad svojim telesom.
3) Povezava teka s Keglovimi vajami pa spolno življenje sploh naredi radostno. Močne sprednje medenične mišice namreč moškim omogočajo pošteno nabreklost penisa, ženskam pa spretno uporabo vaginalnih zoževalk, s katerimi se v sladostrastju poigravajo s penetrirajijočimi partnerji. Od tu spelje plemenita pot k moškemu ločevanju ejakulacije od orgazma. O tem več v ustrezni literaturi.

Odločitev je kajpak tvoja, se pravi od tvojega partnerja.

Obula sem se

2006-09-18T14:15:00.000+02:00

No, kupila sem jih.. Končno. Niso takšni, kakršne sem želela. Ampak, ko na relaciji Ljubljana-Kranjska Gora pregledaš že vse trgovine ter skoraj na pamet poznaš ponudbo in cene, si želiš samo še, da bi ti bili eni prav. In to ne otroški za 4.990,00 SIT.

Iskala sem:
1) relativno majhen tekaški čevelj za tek po pretežno trdih površinah;
2) kvaliteten, vendar pod 30.000,00 SIT (in ja, nad 10.000 SIT);
3) s pronacijsko oporo oziroma dual density podplatom;
4) in ki je všečen tudi na pogled (če se le da, črne barve).

Zalomilo se je že pri prvi točki. Pa te moje butaste miniaturne nožice. Ne samo, da so otroške velikosti, še ozke so. Vem, da mora biti čevelj spredaj nekoliko prevelik, ampak ne toliko. O širini sploh ne bom izgubljala besed.

Točki dve in tri sta se sicer izkazali za najmanjši problem, vendar nedosegljivo željo v povezavi s točko ena.

In zahteva štiri.. En prodajalec mi je lepo povedal, da nisem na modni pisti, hehe. Sej vem. Ampak, dragi moj, če kupujem nekaj za 30 sitnih, mi bo pa tudi približno všeč, tko. Kaj je s to srebrno barvo?? Grdo.

Rezervirane sem imela že Mizuno Ascend, vendar mi jih je nekaj prodajalcev odsvetovalo. Modela Asics Gel Enduro pa enostavno nikjer nisem dobila v približno moji številki, tako da niti nisem ugotovila, če je fajn. Mi je bil pa všeč. Na koncu sem se v čistem obupu odpovedala pronacijski opori in tudi na všečnost sem bila pripravljena pozabiti.

Teli so moji. Sicer si res nisem želela znamke Nike. Ampak, iskala sem jih... dolgo. Zdaj pa: AKCIJA!

P.s.t.: hvala, ko jih ne boste preveč skritizirali :)

Tekaška literatura

2006-09-16T11:36:00.000+02:00

"Fantje, en sam resen filozofski problem obstaja," začne Albert Camus esej Mit o Sizifu, "- samomor."

Kajpak Camus problema ne doreče. Ne more ga. (Se pa o njem dobro razpiše.) Samomor je najbolj zapleten primer človekovega ravnanja. Pomislimo, ali ima samo-mor kaj veze s samo-tnostjo? Po moje ja, po moje se človek, ki naredi samomor, ne znajde v samoti; ne zna biti sam s seboj.

Vemo pa, da (samotni!) tek - ali kak drug vzdržljivostni šport, kot so kolesarjenje, plavanje, hribolazanje - lahko človeka pozdravi teh tegob; izuri ga, da se znajde v samoti in da lahko spontano meditira.

S to ugotovitvijo ne silimo bližnjih, da nas posnemajo. Le opozarjamo. Povemo. Na glas, za vas. Delimo izkušnje. Tako ne pričakujemo jeznih odzivov.

"Mi se brigamo zase," nadaljuje Janez Rugelj, "njih pa pustimo, naj lenarijo. Počasi se jim bo lenarjenje priskutilo in nas bodo začeli posnemati. Če pa se niti naši partnerji nočejo in nočejo zmigati, začnimo SAMI hoditi na tekaška tekovanja v tujino. Če se naši partnerji tudi potem ne bodo zmigali, si bodo sami krivi, če bodo na koncu ostali res sami ..."

Rugelj štreno nadaljuje ostro ... Ustavimo se pa povzemimo, da je rekreiranje za nas pomembno tako in drugače. (Blagor se Sizifu, da je lahko svojo službo - valjenje skale po hribu navzgor - združil z vzdržjivostno telovadbo.) Tek je fina oblika telovadbe, najbolje pravilen tek. Preden se ga sistematično lotimo, si preberimo kakšno knjigo. S tem znanjem se namreč nismo rodili. V slovenščini imamo več knjig. Tri zimzelene:

- Cooper, K. 1979. Novi aerobik hitrejši od infarkta.
- Belan, I. 1986. Jogging.
- Bergant, S. 1980, 1983. Polnokrvnost, 1-4. del.

Še štirje naslovi, priljubljeni pri naših tekačih:

- Penca, J. 1985. Trening tekov na srednje proge.
- Penca, J. 1987. Trideset tisoč korakov.
- Tanser, T. 1998. Treniraj trdo, zmaguj z lahkoto.
- Pistotnik, B. 2003. Osnove gibanja.

Omeniti velja edino našo tekaško revijo Vrhunski dosežek, ki jo izdaja Janez Penca. Povezava: www.vrhunski-dosezek.com.

Podoben je Polet, tedenska priloga časnika Delo, ki ima vselej vsaj dva članka o teku. Te so domišljeni, kar izčrpni, tako pritegljivi. Kdor jih spremlja, je videl, da so v nekaj letih obdelali tek podolgem in počez. Članke si nekateri izrezujejo in vlagajo v imenitno knjigo! Posebej pomenljiv za nas je zapis Branka Škofa iz zadnje številke Če razmišljate o enaindvajsetki ... [druga stran], ki ga priporočamo prav vsem, ki niso dobro trenirani. Še bolj pomenljiva je naslednja stran, zapis Živel šport z zrnom soli! Bojana Knapa. Nasploh imajo Poletovi pisci za povedati mnogo. Viva sport cum grano salis! Živel šport z zrnom soli! Premislimo naprej, udeležba na maratonu brez ustreznih priprav ni smiselna, temveč nezrela. Mi se vendarle ne prepuščamo nizkotnim nagibom, temveč smo se zaobljubili smislu ... Prvič se lahko brez skrbi in prav veselo udeležimo kot gledalci ... Maraton bo tudi naslednje leto, pa še naslednje ...

Seveda je mnogo o teku na spletu. Ker pa so te informacije precej razpršene in mestoma pomankljive, se splača vložiti več časa v pregled raznih enciklopedičnih člankov in Googlovih zadetkov pa si izbrati kar najboljše. Kakovostni zapisi so spisi za rekreativce Primorskih novic - povezava: www.prim-nov.si/rekre.html -, kjer sodelujejo znani rekreativci, kot sta France Cokan in Miro Vogrič.

Za konec le navedimo Ruglja in 53. poglavje "Telesna kultura" na str. 737 v njegovi Poti samouresničevanja (2000), ki je dobro zbrano in napisano, ter kjer se 6. podpoglavje tiče vzdržljivostnega teka.

Zaključimo, Camus v svojem eseju vrhunsko opiše absurdnost in zagonetnost samomora pa človekovega ravnanja nasploh. Čeprav nas njegova melanholična filozofija ne more prevzeti z navdušenjem, nas potem le navdahne s prepričanjem, da nekatere stvari pa le imajo smisel in vrednost; tiste, ki jih naredimo sami, torej kar je v naši moči. V naši moči je na primer to, da se postavimo pred luno.
Ne hodimo za luno.
(Dasiravno je na sliki spodaj sonce, ali mi pred njim.)

Samo še 44 dni: Smo prijavljeni?

2006-09-15T13:55:00.000+02:00

Kot na vsako večjo športno prireditev, se je treba tudi na ljubljanski maraton prijaviti. Še dobro, da ni kvalifikacij. :)

No, na ta tek - ki bo 29. oktobra - se splača prijaviti pred 30. septembrom, sicer je zadnji dan 24. oktober, saj je predprijava cenejša za 2500 SIT; potem stane 7500 SIT. Še za 1000 SIT na osebo ceneje se da prijaviti skupino najmanj desetih. Takole piše v razpisu:

"Prijavnina za organizirane skupine (najmanj 10 prijavljenih) na 42.195 m in 21.098 m:
- do 30. septembra - 4.000 SIT
- od 1. do 24. oktobra - 6.000 SIT.
Skupno prijavnico in plačilo mora izpolniti oziroma izvršiti društvo ali klub. Obrazcu morate obvezno predložiti fotokopijo plačane prijavnine. Če ne bo dokazila o plačani prijavnini, prijavnice ne bomo upoštevali. Prijava velja z datumom plačila prijavnine! Rezultati bodo izmerjeni z elektronskim sistemom Championchip.
Opozorilo: zadnji dan za oddajo prijave je 24. oktober 2006!"

To je prihranek vsaj desetih tisočakov. Zatorej, bložni tekači naše dežele, združimo se, povezimo nožice v organizirano skupino in tečimo še pod skupnim sloganom. Moja predloga: skupina "si.blogs", slogan "Blogerji tečemo ;)". V skupini sva za enkrat že dva: Bo in Mario. Takoj se spomnim še na zali Anyo in Ulalo - kako je z vama in vajinimi namerami? - pa na jaKo, ki se bo teka morda tudi udeležil. Naj se nas združi veliko.

Si 60 % vode, pomni to (II)

2006-09-09T10:28:00.000+02:00

Sem šel, Bo, peš v Ljubljano, na trgu kupil bosanske slive - žal so te vsako leto manj dobre - pa jih jedel z eno roko, v drugi vodil kolo, vreča je bila na balanci. Prišel sem do Mačka, prislonil kolo ob zid Pisarne pri Mačku Zorana Jankovića in prisedel k njemu na sonce.

Svoje fotografije nimam! A pogled je bil podoben kot na fotografiji levo, ki jo je posnel Jonas Ž. pred dnevi in jo objavil v svojem zapisu Ob Ljubljanici ... Razliki sta bili te dve, da se je meni g. Jankovič bolj smejal pa da ob njemu ni bilo moškega, marveč ena prikupna punca.

Nedavno (13.8.2006) sem v predhodnem zapisu pisal o pomembnosti vnosa vode v naše telo med aerobnim treningom, kot so vzdržljivostni tek, kolesarjenje, plavanje in hribolazenje. Kot organizem smo precej vodéni - otroci so okrog 75 % vode, odrasli 65 % -, zato je trening s premalo vode v telesu (dehidracija; posebej nastradajo glava in možgani, tam je največ vode) trening v sovražnih okoliščinah. Tega pa nam res ni treba početi, saj tek ni neka naša usoda, temveč veselje.
V omenjenem zapisu sem pravil o nameri neke mestne liste, da je želela oceviti PST - Pot spominov in tovarištva in tako tekačem omogočiti zadovoljivo hidracijo. Tudi o tem sva rekla z g. Jankovićem.

[...]
Bo: Naj vam povem o neki mestni listi.
Zo: Daj.
Bo: Mesta lista Rad imam Ljubljno - Lista Branka Gradišnika je leta 1994 začela z dvema rekreativnima željama. Najprej je želela organizirati vsakoletni maraton.
Zo: To zdaj imamo.
Bo: Ja. Potem so rekli še, da bi bilo dobro po PST-ju, Poti spominov in tovarištva, napeljati vodovod, da bi se rekreativci lahko odžejali.
Zo: Po vsem PST-ju? Tega bi bilo veliko (okrog 35 km, opomnil Bo).
Po moje bi bilo bolje samo mestoma iz obstoječega potegniti cevi. Na primer na Golovcu bi se to dalo že zdaj. Sam sem vsak dan na PST-ju tam.
Bo: Ja. Ja, vem. Hočem reči, sem prebral nekje. Super. Med tekom pa sprehodi je namreč dobro piti, pijačo pa je težko nositi s seboj. Da bi lahko na PST-ju pili, to bi bilo super.
[...]
Zo: Poglej, naš program še sestavljamo. Zakaj ne bi ti napisal nekaj malega o tem, kot predlog.
Bo: Ne vem, zakaj ne bi. Bom, bom mejlal.
[...]

Tako je bilo. Meni se sliši dobro. Zdaj bom napisal še ta mejl. In nekoč bom morda tekel po PST-ju in se rehidriral priročno kar tam ne mestu.
Ne vem, ne spoznam se dosti na ekonomijo in politiko ter finančne mahinacije, ki jih očitajo g. Jankoviću. Vendar je treba po vtisu v živu napisati, da je Zoran fant od fare. Želim mu, da bi postal naš novi župan. Moj glas je v prednabiranju že dobil, dobil bo še enega 22. oktobra. Dobro bi bilo, ako bi postal župan; Zoran Jankovič bi zmagal na svetovnem prvenstvu županov, če bi tako prvenstvo obstajalo. No, na nek način seveda obstaja. Le počakajmo, bomo videli.
Kot meni se tudi njemu zdi šport pomemben. Predvsem mu je pomembno veselje in varnost v športu. - Gledal je mojo novo alpinistično čelado, ki sem jo pritrdil na nahrbtnik, in kimal. Sva se takoj razumela.

Samo še 71 dni: Zahodni Grintovci brez Grintovca, Skute, Turske gore in Brane

2006-08-20T22:01:00.000+02:00

Sploh kaj ostane? Kočni: Kokrska in Jezerska. Preden povem več o tem izpadu, naj naredim uvod.

Človek si odreže prevelik kos kruha. Ali poje ves kos, ali pa del spravi za drugič. Če del spravi za drugič, mu ga lahko kdo drug poje, se do drugič pokvari ipd., pač drugič so razmere drugačne. Če vendarle poje ves kos, se lahko zgodi, da se prenaje. Pa na kratek čas boli trebuh, na dolgega se pa človek zredi. Lahko razvije kakšno motnjo hranjenja.

Podobno sem si zadnjič sam zamislil kar predolgo gorniško turo. Mislil sem prehoditi Zahodne osrednje Grintovce in iti s Kokrskega na Kamniško sedlo, pa sem na koncu zmogel le najbolj zahodni greben Kočne.

Ljubljana - Dom v Kamniški Bistrici. Zdaj dobro vem, kako po hitri cesti do Trzina in naprej v Kamnik. V Kamniški bistrici ob 4.15.

Kokrsko sedlo. Strmo. Dolgo. A tukaj da tečejo - na Grintovec; v 2 urah? Pajade. Ampak čisto zares.

Kokrska Kočna - Jezerska Kočna (2540 m) - Dolška škrbina - Kokrsko sedlo - Kamniška Bistrica. Večje so razdalje v tem svetu, kot sem pričakoval. A je tako veličastno hoditi pod pobočji Grintovca in Kočne, da se je treba spomniti na podobno veličastne verze Otona Župančiča.

V slovensnih krogih,
široko razproženi, zbrani,
leto in dan nekaj mrmrajo velikani:
o večnosti in minljivosti ali kaj,
in da življenje in smrt enak imata sijaj.
Po tisti ozki črti
nam drugim sije sled
in kaže pot,
predaleč stran od tod,
iz naših zmot in zmed
v bližino zadnjih gnezd
in prvih zvezd,
tja, Joža,
kjer tvoja raskava dlan
mehko in nežno našo zemljo boža.

Pot čez greben Kočne je zračna in težka. Pod njenim zadnjim vrhom pri sestopanju preseneti skala sredi poti - Dolška škrbina? -, ki ima vsekano pet metrov dolgo pot, a strop je tako nizek, da gre naprej zgolj leže. Nahrbtnik sem potiskal pred seboj. Kaj pa če je človek malo širši, sem vprašal za mano. - "Potem tu ostane, dokler ne shujša," je odgovorilo za mano. Pravcata naravna znamenitost. Verjetno zaradi tega niso speljali nekako okrog - čeprav nikakor ne vem, kako - poti s klini in jeklenicami. Na eno stran je odrezano prepadno, na drugo pa masivno in gladko skalnato.
Tu veter zapiha, kot še zlepa ne. To ni bil veter, v katarega se lahko človek upira in napreduje, temveč že nevarna sila, ki lahko lažjega človeka odpihne z grebena. Nisem šel niti na Grintovec, čeprav to bi še šlo. Naprej na Skuto nikakor ne. Sem mislil, da imam več kondicije. Očitno sem se uštel. Pa drugič.

To mi je v gorah všeč, kjer se da okvirne cilje in poti prilagajati z zemljevidom v realnem času. - Ni tako tudi sicer v življenju?

Zdaj sem bolj resen gornik s: čelado - in že prvič je le malo manjkalo, da bi mi prišla prav; tam nad menoj je gams ...-, novim zemljevidom - Grintovci 1:25 000, PZS 2005; precej izboljšana izdelava; zgleda, da ne bo lukenj zaradi prepogibanja -, kompasom ter očetovim višinomerom - nov je predrag, da bi ga zaenkrat kupil, s tem nakupom bom previden; zakaj so višinomeri dragi kot žafran?

Samo še 74 dni: Brana (2253 m) se je sicer nekaj branila

2006-08-17T23:59:00.000+02:00

Moje tekaško stanje: je kar dobro. Pognale so mi prave tekaške nožice, s katerimi sem hitrejši in vztrajnejši kot poprej. Na stezo se podam vsaj vsak drug dan in pretečem 8-12 km, prej se dobro ogrejem (razhodim in potelovadim), potem shladim in naredim vaje za ratezanje (angl. stretching). Grem tudi pod tuš. Zraven preberem še kaj o prehrani, samem treningu pa tudi psihofiziki telovadbe, na primer v članku Telo in glava, vedno del iste celote - koristi ob ukvarjanju s športom niso le fizične narave iz zadnje Delove priloge Polet. Pred samim maratonom ljubljanskim 29. oktobra nameravam preteči vsaj en 16 km in en 21 km tek. Letos grem tako najverjetneje zopet na mali maraton. Večji, 42 km tek se mi zdi še kar prevelik zalogaj. Napreduje se vendarle počasi; počasi se daleč pride, šepetajo umi preteklih dob; sam sem se že udal tej modrosti.

Vseeno ne morem mimo drugih (endorfinskih) strasti. Gore! Gore me vabijo ponoči - sanjam jih - in podnevi, ko sanjarim. Sem s kom ali sam, dobivam asociacije nanje, pridajam jim nove sanje in tako zidam totalen sistem idej v loku od fizike in zemljepisa pa do psihologije in sociologije. Niso me zasužnile, tako daleč jim ne pustim, le tu so in jaz tudi, zakaj potem ne bi bili skupaj, tega jaz ne vem.
Zadnjič sem se vrnil na Kamniško sedlo. Morda so me prav tja gnale besede neznanke, da je šla v tem nestanovitem vremenu k Pastirjem pod Sedlo, pa da se je zjasnilo in bilo nepopisno lepo. Gore me znajo ponesti tako daleč od tod. Dom v Kamniški Bistrici je na primer in v resnici le 40 km stran od Ljubljane in greben Kamniškega sedla nad njim na dosegu korakov, a v še bolj resnični resničnosti je to miljon kilometrov od tu.

Naj povem, kako je bilo.

Zgodnje jutro je, kure vstajajo in dela se lep dan. Grem na obvoznico, da bi šel na hitro cesto za Domžale pa jo zopet, zopet jo zgrešim. - Vedno je tako, tako sem jezen sam nase, da ni za povedati, potem pa lutam tam nekje okrog stare ceste skozi bogu-zahrbtnim Šentjakobom in Dragomljah; z vsem spoštovanjem do Dragomelj, poznam nekaj izrednih ljudi od tam. Ampak tista cesta je odročna, dasiravno je primerna za kolesarjenje do Kamnika. Vendarle se pripeljem tja do Doma v Kamniški Bistrici, a s slabo uro zamude. (Grr! Kaj sem palamudil po obvoznici in mestu ... Ko je vendarle jasno, kako na tisto hitro cesto. Priti moram do velikega krožnega križišča pred Tomačevim. Ena možnost je iz obvoznice pri odcepu Lj-Črnuče / Ind. c. Črnuče po odcepu Lj-Bežigrad / Lj-Center v smeri urinega kazalca. Druga pot gre čez center mesta. Najbolje je iti po Linhartovi cesti za Gospodarskim razstaviščem in zaviti pred Žalami na levo pa naravnost do rondoja. Drugič na to posebej pazim.) Prav vsaka minuta svetlobe mi bo nocoj pod Kamniškim sedlom prišla še kako prav.

Počasi se zaženem v strmino. Pridem k Pastirjem, kjer se gozd kmalu umakne Kamniškemu sedlu.

Res je lepo tu. Desno se širi pobočje Planjave.

Levo Brane. Tam gori je danes ... bo nocoj moj cilj.

Tu stoji - vidi se jo na sliki zgoraj - skala z markacijo in pesmijo.

Na fotografiji se ne razloči dobro vseh besed, zato naj povem, katere so.

Do prvih obronkov se zaganja morala doline,
zakoni gora so drugačni, preprosti in strogi,
viharji in mraz nam kujejo voljo,
zahtevajo stene natančnost, odpoved in skromnost.
Tega več očitno ne rabi dolina,
a brez teh navad srca in naših gora
mi resnično ne bi mogli
ŽIVETI.

To ni edina pesem na naših skalah, čeprav je najdaljša, kar sem jih videl. Njihova izpovedna moč pa je na splošno skromna. Ta ni slaba, dobra tudi ne. - Zbira se v meni hotenje, da bom navkljub svoji nevandalski naturi šel in kupil to rdečo gorsko barvo in namalal na eno skalo eno pošteno gorsko rimo, ki bo šla nad povprečno flancanje o svetu nad dolino.

Vstopim v kočo na Sedlu, kjer me pozdravi jako prijazna družina sina-oskrbnika in očeta ter mame. Sin mi pravi o njihovih energetskih potencialih. Tam desno od koče imajo nameščeno vetrnico: propelerja okrog metra in pol, z močjo 500 W jim požene tok do 20 A. Na strehi imajo solarne panele, moči kar 1 kW, ki jim dajo tudi okrog 20 A. Tako jim lahko daje vse skupaj - z vodno črpalko in pravcato pretočno elektrarno - električni tok okrog 40 A in napetosti 40 V. To pa je že pogoj za kar spodobno elektrifikacijo.
Razprem zemljevid in skujem načrt, kako bi osvojil Brano, ta 2253 m visok očak neposredno, dobro uro zahodno od koče. Zamislim si ovinek čez Okrešelj pa povprašam o nevarnosti treh pikčastih, se pravi zahtevnih poti: zadnji del na Brano ni nevaren; spust s Turske gore čez Kotliče je malo nevaren, pa ne posebej; vzpon na Transverzalo čez Turski žleb pa je kar nevaren, še posebej ko je zasneženo in sneg tam ostane dolgo v poletje, a zdaj ga res ni več. - Prav, bom pazil, pravim, na svidenje, pristavim. (Oskrbnik mi je dal še za prebrati nek vodnik po Kamniških skalah, od Habjana in Stritarja se mi zdi, kjer piše: "... vzhodni del Turske gore je iz rdečega apnenca, ki privabljajo strelo." - Ah ja. Vsekakor manjka tem hribolazcem, tudi najbolj znanim, neka solidna podkev fizike. Strel namreč ne sili nič drugega, kot prevelika sila tam zgoraj v oblaku. Tako so nagrmadeni elektroni v spodnjih plasteh oblaka in se grmadijo še naprej, da pač morajo oditi stran, treščiti navzdol, kot mora iti človek s polnim mehurjem na stran in ne z usti pod pipo. Da zadanejo na primer neko visoko anteno ali hribolazca z dvometrskim drogom, je to pač zato, ker te visoke stvari streli približajo zemljo. Električni tok poišče bližnjico in najmanjši upor, se pravi najbolj prevodno pot, to je stvar učinkovanja narave. Nek želez v rdečem apnenec ne igra vloge. Kaže prebrati kakšen članek o streli, na primer na Kvarkadabri.net - na primer tistega o Faradeyevi kletki. - Čeprav se prav piše "Faradey-jevi", se mi zdi, pa ni pomembno zdaj to, temveč tisto, da so strele slepe.)

Izstopim iz koče in stopim naprej po Transverzali, spustim se do Frischaufovega doma, nekaj minut stran od slapu Rinke, kjer izvem, da tam tako od zgoraj ni nič posebnega za videti. Zato nadaljujem pot po planoti Okrešelj. Tu zgrešim levi odcep za Turski žleb in se - kekec jaz, da ni večjega - povzpnem domala na Savinjsko sedlo na meji z Avstrijo. Tam od zgoraj pogledam dol in - zdaj se bolje razloči - vidim, kako daleč spodaj vije moja potka. Jezen - v orientaciji sem šibák, da ne bi mogel biti bolj - in odločen - naslednjič ne grem nikamor brez kompasa in višinometra, iz principa še na Rožnik ne grem - se malo spustim in prečim melišče, da hitro stopim na pravo pot. Kmalu pridem pod tisti zloglasni Turski žleb, ki dejansko ni od muh. Že takoj na začetku se pot skrivi navpično v steno Male Rinke in po številnem železju (ferata) jeklenic in klinov pojenja le malo v naslednjih 30-45 minutah. Plezanje je zračno in nekaj najbolj zahtevnega, kar sem izkusil v gorah, pa vendar ni preveč problematično za nekoga, ki se osredotoči na trenutek in zaupa svojim mišicam. Zgoraj stopim nazaj na Transverzalo in se v blagem vzponu dvignem na Tursko goro (2251 m). Od tod sestopam proti Kotličem. Ta del je bolj zahteven od prejšnega. Vzpon tu po moje ne predstavlja težav, sestopam pa zdaj sila počasi in previdno. Na številnih mestih grem ritensko. Najbolj me zmoti očesce, navpični tunel skozi skalo z jeklenico na notranji strani. Nikakor ne morem pravilno stopiti in se spustiti do tiste jeklenice, študiram vse mogoče poze, strah me je vlažnega sijaja kamna, tako da se že skoraj predam - zaželim si, da bi bil del posadke zvezdne ladje Enterprise, tako da bi me prežarčili malo nižje. Večkrat se v gorah počutim tako, da bi bilo dobro imeti kakšen žepni transporter. - Ampak kaj je zdaj to!? Bomo jokali ali kaj? Ne, ne bomo, ne bomo ne stokali ne jokali. Zato smo pa prišli sem gor, da se nam izloči več adrenalina in da se ojeklenimo na teh jeklenicah, a ne. - Že uvidim rešitev za skalnato očesce: čisto do konca je treba iti, sam sem malo višji pa se moram skloniti. Potem počasi iščem opore in se sigurno spuščam, da pride jeklenica v višino mojih prsi, nakar gre seveda lažje.

Tako se spusim do vznožja Brane, dodobra zmatran - nisem omenil, da sem prejšni dan tekel 10 km tek čez Rožnik -, ampak odločen, da jo osvojim. Pa se je kar nekaj branila, a me naposled le spustila na svoj plato. - Kako je prepihavalo čezenj! Kaj takega, Ljubljančan v zavetrju Rožnika, še nisem doživel. Dejansko sem moral hoditi postrani in se upirati v divji kreg zračnih mas, da sem se obdržal na tleh. Še fotoaparatu sem moral narediti zavetrje, da ni zgrmel po tleh. Zato je ta slika-pozdrav malo postrani. Pozdravljam vas enako lepo.

Potem se spustim z vrha nazaj na pot. Zmrazi me pogled na Mrzlo goro pod mrzlimi oblaki.

Zmražen se namerim nazaj proti Sedlu. Tam v Logarski dolini pa sije pozno sonce!

Nekakšna smola je bila danes z vremenom - poglejmo proti Planjavi -, a lahko bi bilo še bistveno slabše.

Ko se s Sedla zaženem v dolino in doskočim na Pastirje, pade z menoj še mrak na zemljo. Bom prišel doli brez odrgnine zleta čez korenine? No, saj zdaj gre pot po gozdu, mehko in hitro se spušča, vendar z njo tudi mrak, ki gre hitro v noč. S seboj imam svetilko, priročno ... naglavno tikico. Kmalu dohitim dva korenjaka, ki čez gozd lomastita brez luči. - A vidva pa kar brez luči, jima pravim. "Ja," odvrne prvi. - Pa vama svetim jaz, ju vprašam. "Ne ne, se še vidi." - Aja? Ugasnem svetilko, grem malo počasneje, da bi se mi oči privadile teme, pa še zmeraj nič ne vidim. Ponovno prižgem svetilko. Tam na nekem razpotju gresta korenjaka po drugi poti kot tisti, ki gre navzdol, pa ju povprašam, katera pot je pravzaprav katera, nakar me povabita, da naj grem z njima nekaj minut naprej do avta pri Jermancih, in da me bosta odpeljala do parkirišča spodaj. Noč je že prav gosta, tako da rad sprejmem povabilo. Prvi korenjak v hlačah je bila pravzaprav očarljiva gornica, ki me je s svojim land-roverjem odpeljala na varno pred temo.

Si 60 % vode, pomni to

2006-08-13T21:48:00.000+02:00

Pri tem upoštevamo, da smo odrasli. Dojenčki so pri rojstvu 78 % vode, po enem letu pa se vrednost zniža na 65 %, ki nato počasi pada malo pod 60 %. Maščobna tkiva imajo manj vode od skeletnih, zato je številka pri debelih ljudeh ustrezno manjša. Pri odrasli ženski je maščobe rado več kot pri moškemu, tako da je vrednost okrog 55 %. - Puncam naj bo to dodaten razlog za miganje. - Ali za pitje vode? Biti čim bolj vodén je namreč prijetno. Pomislimo na meduzo - 95 % vode -, kako spokojna je. Pomislimo še na lubenico (91 %), ta je voljna in mehka. Najbolj pomemben podatek pa je: Odrasli človeški možgani so 85% vode. To povežimo s tem, kar meni zdravnik in 3-atlet France Cokan, ta naš bržkone največji športni veteran, o pitju med telesnimi aktivnostmi.

"Ko tečem, pijem na vsakih petnajst minut. Tek vodi mimo vodnih 'postaj'. Dehidracija je nevarna, zlasti ker lahko povzroči veliko zvišanje telesne temperature in tako probleme s koordinacijo, vrtoglavico, koncentracijo itn. V takem primeru se je treba takoj ohladiti, da preprečimo poškodbo možganov. Trening nas nikdar ne nauči teči brez vode v izsušenem stanju. To so raziskovalci že brezuspešno poizkušali. Ne vidim koristi v treningu v sovražnih okoliščinah in skrbim za to, da dam telesu vse, kar potrebuje za izboljšanje pripravljenosti."

Iz tega izluščimo: da je med tekom dobro piti, med daljšim nujno. Sam bolj kot udeležbo na maratonu čislam svojo glavo, zato ji nočem nagajati.

Tu se avtomatično postavi vprašanje, kako naj si človek uredi vnos vode med športno aktivnostjo. Pri hribolazenju, kolesarjenju pa tudi plavanju to ni problem. Pri teku pa je, saj se človek rad zgolj v pajkicah in supergah obrne kot Forest Gumb kar nekam - pa teče. Kam torej spraviti vodo? Dobro se je pred tekom malo izdatneje napiti - ne alkoholne pijače -, med tekom pa:
- si morda zamisliti vodno postajo, kot predlaga Cokan zgoraj,
- ali pa se opasati s tekaškim trakom, ki ima tudi nosilec za manjšo flaško; te zdaj prodajajo v naših športnih trgovinah, npr. Intersportu.

Sam sem si kupil takšen trak z žepkom in za flaško, je od firme Nike, pa z njim nikakor nisem zadovoljen. Sprva se mi je dopadel, zdel se mi je priročen, pa sem kmalu ugotovil, da ga ne maram dosti. Polna flaška kar preveč binglja telesnemu ritmu v nasprotni fazi, da bi bil tek prijeten. Med tekom se namreč rad sprostim, potopim v meditacijo, iz katere me zdrmajo takšne motnje, kot je tolčenje flaške ob telo. - Ljudje ne tečejo z nahrbtniki iz podobnega razloga. Rekreativni tek človek poenostavlja. Še nogavice so vse krajše, lažje in vpijajo manj vode.

Zato mi je prav žal, da mestna neodvisna lista Rad imam Ljubljno - Lista Branka Gradišnika takrat po letu 1994 ni uspela uresničiti volilne ideje, "da bi oživeli Zeleni prstan (prej PST - Pot spominov in tovarištva) in namestili kilometrske oznake ter napeljali v primerni razdalji pitno vodo za tekače." - Vir. Po tem PST sam največ tečem in žal je še zmeraj brez vode. Tako si nesem plastenko vode (z 2 g soli in 60 g sladkorja za uro teka, kot mi je predlagal Cokan) h kakšnemu spomeniku ob poti, da mi potem psi lulajo po njej, pa da se vračam k njej in pijem, samo ne točno na Cokanovih 15 min, temveč bolj nekje 20-30 min. Morda pa o napeljavi vode po PST razmišlja Zoran Janković, skoraj neverjetno verjetno naš naslednji župan. Baje je odprl neko pisarno ob Ljubljanici, kjer naj bi se pogovarjal z meščani - ali kdo ve kaj o tem; kje je, kdaj odprto? - pa mislim, da se bom kar odpravil k njemu in se malo pogovoril o Ljubljani in miganju. On ima rad tekače, on tudi teče. (Lotrič ne, zato pa so ga tako prej odžagali. Tek jekleni človeka.) - Tako ta zapis morda dobi nadaljevanje.

Samo še 106 dni: 8-ka prek Storžiča (2132 m)

2006-07-18T07:36:00.000+02:00

Sem šel na malo daljši tek, kakšnih 20 km je moralo biti, tudi v hrib je šlo čez Rožnik pa tja do Ljubljanskega gradu. To me je kar pošteno utrudilo, na koncu je šlo spočasi in stežava. Če je to meja moje kondicije, mi to ni všeč, za jesenski maraton je rabim več in to kmalu, saj me do štarta loči samo še dobrih 100 dni.

Sem rekel potem, da bom več tekel, da mi bodo pognale prave tekaške noge, in da bom malo manj mislil na drugo telovadbo, na kolesarjenje in hribolazenje. Seveda sem se uštel, klic gora je zame premočan. K sebi me je zopet klicala spogledljiva gora Storžič (2132 m) nad Kranjem. Kako naj zavrnem takšno povabilo?

Pa je komaj štiri mesce odkrar sem se ji šel nazadnje priklonit. Bilo je to sredi aprila in Velikonočnih praznikov. Povsod je bilo še veliko snega, ponekod ga je nametalo tudi do dva in več metrov, zato sem se odločil, da ne rinem na vrh, čeprav bi ga lahko zmogel skozi južni žleb. Raje sem se vzpel na Tolsti vrh (1715 m) zahodno. Od tam in takrat so tudi pozdravi s spodnje fotografije.

Tokrat so bile razmere bolj ugodne, da sem že ob 7.30h zjutraj stal na Tolstem vrhu in pogledoval naprej proti Storžiču. Tako vam, dragim bravcem teh zapisov, pošiljam še ene lepe pozdrave s Tolstega vrha. Zadaj vas, žal v protisvetlobi pa s kapo oblakov čez glavo, lepo pozdravlja tudi Storžič.

To je bil lep in dolg izlet. Pa naj grem na začetek.
Storžič sploh ni tako visok. Številni vršaci malo bolj vstran so precej višji, a Storžič se zdi visok, kot piše Janez Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske (2. knjiga): "Stoji sam samcat nad Kranjem, se dviga tako visoko in strmo, kakor bi hotel predreti nebesa ..." - Spodnjo sliko z južne strani je posnel Uroš Kristanc (Urko), 28.4.2002.

Južna stran je bolj pohlevna od severne, tod nasprotno vijejo zahtevne poti, še posebej zahtevna je severna stena. Ta je nedolgo tega, 1. maja 2006, terjala življenje 30 letnega izkušenega alpinista. Na sliki spodaj je s črno vrisana Kramarjeva smer severne stene, po kateri se je nameril ponesrečenec. Črn zgornji krogec predstavlja bivak pod vrhom. Alpinista je odnesel plaz globoko v Kramarjevo grapo, kjer so ga zvečer našli negibnega.

Spletno novičko na durih Dela.si (S Storžiča ga je odnesel plaz, 2.5.2006) se splača prebrati skupaj z nekaj 10 komentarji tudi zato, ker je to verjetno zadnja novička črne kronike na Delo.si, kjer so bili komentarji še dovoljeni. Tam sem sam zapisal tri komentarje, v enem sem naprosil, naj diskusije pod črno kroniko le ne umikajo, pa se je Delo.si odločilo drugače: od takrat pod črno kroniko ni več komentarjev. Saj na nek način je to prav.
Pa severna stena Storžiča ne kaže povsod takšnih hudih zob. V sliko sem vrisal še štiri poti: iz desne vodi na vrh modra pot čez greben Psice, kot kopna je zahtevna, snežna pa že pravcati alpinistični podvig; na desni vije lepo speljana pot čez Škarjev rob, a v snegu se lahko zdrsne z grebena; v snegu imam sam rajši sestop po rdeči poti petega žrela, ki predstavlja tudi lepo in malo bolj strmo turno smuko, v kopnem se tu zaradi grobega kamna ne da hoditi; zelena pot skozi Žrelo je le malo zahtevna, kot kopni vzpon precej luštna.
Sam izbiram kvečjemu zahtevne poti, mogoče malo daljše, a nimam želje po nikakršnih severnih stenah. Tako sem tokrat čez Storžič speljal zaključeno in enkrat prekrižano zanko.

Na zemljevidu zgoraj so označeni: kraj Tržič, zelene markacije ture in modre markacije vrhov severo-vzhodno od Storžiča, ki jih tokrat nisem dosegal, a bi jih nekega dne zelo rad. To so, v pozitivni matematični smeri od najbližjega Storžiču: Mali Grintovec (1813 m), Kozji vrh (1628 m), Stegovnik (1692 m) in Veliki Javornik (1715 m). Gre za malo nižje hribe, ki se v sklenjeni zanki (s štartom in ciljem na primer pri cerkvici Sv. Lovrenca pri Laškem nad Preddvorom) zdijo kot jako prikupna tura.
Moje poti je bilo tokrat (iz zraka) okrog 25 km, pri čemer sem pridelal (kumulativa vzpenjanja) 2.5 km. Naj povem, kako je bilo.

* * *

Nič ne čakam na sončni vzhod, od doma se odpravim ob prvem svitanju. Tako grem z avtom iz Ljubljane po avtocesti do Tržiča in od tam na vzhod po strmem (ponekod nad 15%) klancu do vasice Gozd pod Kriško goro. Ta gora nima samo enega vrha, temveč predstavlja celoten greben od Tržiča do Tolstega vrha. Kar je Ljubljančanom Šmarna, je Kranjčanom Kriška gora. Na sredi namreč stoji Koča na Kriški gori, ki vsako leto organizira tekmovanje Junaki Kriške gore. Najboljši zberejo v letu tudi čez 350 vzponov ... V domači blogosferi je klik stran Nedezhda, punca, ki ima zelo rada Šmarno goro. Morda nam v komentarju napiše, približno kolikokrat na leto jo osvoji. Treba je še omeniti, da je vzpon na Kriško približno dvakrat bolj zahteven kot na Šmarno goro.

Ura je 5.40h, počasi se zaganjam v kriško strmino. Ta pot je ena najbolj strmih gozdnih poti pri nas, saj se hitro vzpne za okrog 600 m. Od koče se uživaje namerim po grebenu desno na Tolsti vrh. Sestopim naprej na Malo Poljano. Popijem zadnjo vodo iz plastenk in se pri izviru oskrbim z novo. (Sicer sem na turi spil okrog 12 l tekočine.) Začnem se vzpenjati na Veliko Poljano, nakar krenem levo proti grebenu Psice. Kmalu pridem do odcepa, desno lažja na Storžič, levo zelo zahtevna prek Psice. Izberem slednjo in nekaj časa pozorno sledim markacijam in uhojeni potki, nakar pridem do debla čez pot, markacij pa nobenih. Grem preko debla in tla še zmeraj kažejo neko uhojenost. Ugotovim, da sem zašel, a kmalu prilezem po strmem travišču globoko pod greben, da se mi zdi misel na vrnitev slaba. Tu nekako premagam neprijetno ruševje in stopim nazaj na markirano pot. Slika spodaj kaže enega bolj prijetnih predelov grebena, kjer se da brez skrbi prestopati in fotografirati.

Na zgornji sliki sem ujel pogled na tri markacije! To je sila redek pojav. Jih morda najdeš sam? (Klik na sliko za večjo. Klik tu za rešitev.)
Pot čez greben Psice ni za vsakogar. Je sicer lepa pot, a tudi (zelo) zahtevna. Izkušenim gornikom ne predstavlja težav, a nekomu, ki ni vajen prijeti za skalo, bo delala preglavice.
Čez Psico se spustim na iztek Žrela in namerim strmo proti vrhu Storžiča. Tu najprej srečam nekega planinca, povprašam ga po njegovi poti, on mene po moji. Aja, čez Psico da si šel, to si se pa nagrizel. Našlatal, ga dopolnim, ko se spomnim Joža Čopa, ki je rekel, da skalo in babo spoznaš šele takrat, ko jo pošvataš. Potem naletim na mlado in razigrano družino iz Prlekije, kako čez najtežje dele pozorno varuje svojega najmlajšega v sredini. Na malo lepšem delu ga povprašam, koliko je star. 11 let, odvrne, očitno prestrašen. Presenečen sem, samo 11! Pa ga je bilo kje strah, ga skušam pohvaliti. Kima ... Ko sem bil jaz prvič na Storžiču, nadaljujem, sem imel 22 let, sem bil tako dvakrat starejši od tebe, he! - To mu očitno godi ...
Ko sem takrat pri 22-ih pristopal na vrh, so se mi noge tresle kot vejice v burji. Zdaj so noge močnejše, pljuča bolj polna zraka, bolj sem samozavesten in pozoren. Všeč mi je, da tako gorniško rastem.
Na vrhu sem presenečen šebolj. Gori prilezeta dva otroka, po moje stara okrog 7 let. Resda prideta po lažji južni strani, tisti 11-letnik pa kar čez Žrelo, ampak sploh iti nad 2 km ni ravno mala malica ... pa še iz Prlekije ... Nimamo gora, 'mamo po griče, pa vina 'mamo! pravi ponosni oče.

Žal ima Strožič ves čas kapo oblakov čez glavo, tako da ni nič s kakšnim sončkom. Pa si ga iz ene grenivke naredim sam.

Z vrha se spustim vzhodno na Bašeljski preval. Pot je kar strma. Pogled naprej se kdaj zbistri, kot na spodnji sliki, kjer se megla zanimivo nahaja pretežno na južni strani in se tu in tam pretoči čez greben na sever. Oblačnost sicer brani pogled na mogočne Zahodne Grintavce: Kočno, Grintovec ...

Na sliki spodaj ravno stopam iz megle. - "Kaj pa je to, Bo, so to sivi lasi?" Ne, he he, to so kapljice megle.

Tu se namerim severno proti Javorniškemu prevalu. Pot je sprva fletna, kmalu pa naletim na ogromne vetro-in snegolome, kar po pet in več podrtih dreves zapovrstjo zapira pot. Premagam jih nekaj. Dospem do novega, takoj za njim snežišče. Tu ne najdem ne nadaljevanja poti ne markacij pa se orientiram malo preveč vzhodno ... tako da se zgubim. (Moral bi bil iti naprej čez snežišče, ne po njemu dol!) Najprej me do krvavega rani ruševje, nakar zaidem v gost gozd in se prek strmim spuščam globoko dol. Kmalu pridem do gozdne ceste, kjer piše: Javorniški preval, 2h. - KAJ!? Zgoraj (pred 3h) na Bašeljskem prevalu je pisalo 1.30h. Počutim se grozno. Gozd za menoj mi je požrl ogromno energije. Totalno sem izmučen in nimam več hrane.
Na srečo najdem vodo, naletim na potoček-pritoček reke Reka, ki se pod Spodnjim Jezerskim zliva v rečico Kokro, ta v Kranju v reko Savo, ta malo nad Beogradom v Donavo, ta pa zahodno od Bukarešte v Črno morje. Uh, napajam se iz rečnega sistema Črnega morja. Odžej.
Poleg potoka naletim še na radodarno polje gozdnih jagod.

Vendarle je jagod premalo pa še kaj majhne so, da bi me nasitile. Tako se bolj ali manj sestradan zaženem v hrib. (Ja, v hrib, saj sem se spustil na 1000 m, Javorniški preval je pa na 1500 m.) Naj ne napletam, kako težko sem brez glukoze in v ketozi lazil v hrib. Bilo je mučno. Pa sem preval počasi le dosegel in se spustil do Doma pod Storžičem.
Tu si privoščim veliko joto pa nekaj kruha, vendar me vse to ravno ne nastiti. Namerim se dalje, ko pred menoj zasije zloglasna severna stena Storžiča. Na sliki spodaj se lepo vidi greben Psice, kako se počasi dviga z desne, nakar se greben spusti v iztek Žrela in zopet dvigne v finalne strmine.

Zdaj me začne pestiti zanimiva težava, še nikoli nisem imel tega problema. Kjer desna moda drsijo ob notranji zgornji del noge, sta se mi nažulili obe strani kože. Kmalu ne morem več naprej, tako boli. Poskušaj si me predstavljati ali ne, a slečem se tam sredi Slovenske planinske poti, gol sem v sami mikici in gojzarjih, da se losam vlažnih spodnjih malo daljših hlač, sodim namreč, da so krive za vse to, in nadaljujem pot v samih pajkicah, malo lažje gre, a vneta koža še zmeraj drgne in boli pravtako. Vseeno, vztrajno nadaljujem pot, ponovno dosežem Malo Poljano, se odžejam, in počasi, vendar res počasi, okrog Tolstega vrha sestopim do izhodišča v vasici Gozd. Po 14 urah in pol stopim iz gojzarjev, ura je 20.10h. Še enkrat se ozrem nazaj na ožarjena pobočja Tolstega vrha. Odpeljem se domov.

Videl sem enkrat ta kraj,
želim si ga večno nazaj
planinski raj.
- Stanko Klinar (o Storžiču)

Viri in drugod o Storžiču:
. Marijana & Marko. Prečenje Storžičeve skupine, 27.5.2000. Marijana in Marko sta šla na podobno turo kot jaz, od Gozda do Bašeljskega prevala po Storžiču enako, nadaljevala sta na Mali Grintovec, Srednji vrh ... Tudi onadva sta se lovila okrog Psice, imata pa veliko več kondicije kot jaz.
.. Wikipedija. Storžič.
... Fishi.info.galerija. Storžič.
.... SummitPost.galerija. Storzic.

Postkoitus

2006-07-13T13:39:00.000+02:00

Telovadba človeka utrudi. Ampak za kaj točno gre pri tej utrujenosti: so morda poškodovane mišice, jim manjka goriva, se človeku enostavno ne dá več? Vse to se rado zgodi po telovadbi. Čez čas se sicer vsakdo pobere, da je pripravljen na novo telovadbo, a kakšnemu vzame več časa, drugemu manj. Mene pa zanima, kako je najbolje ravnati po velikih naporih. Ko danes berem o teh rečeh pa se obenem spominjam, kaj vse sem včasih počel ... a v tem iskanju skozi poskuse je neka plemenitost, to je treba priznati ... Vedno me je tudi zanimalo, kako vrhunski atleti, kot so kolesarji na Tour de France, kjer kolesarijo dan za dnem na 200 km etapah (pri povprečni hitrosti 35 km/h so na kolesu 6 h), pa se po etapah očitno uspešno regenerirajo - vendar kako? Baje so za posameznimi ekipami cele skupine: zdravnik, fizoterapevt, maser, nutricist ... Ali pa film Dotik smrti / Touching the Void (2003): ali je kdo videl ta film? Me kar zmrazi, čim pomislim nanj. Tam se dva alpinista povzpneta nad 6 km na goro Siula Grande v Perujskih Andih. Kmalu po začetku sestopanja se zgodi nesreča. Eden si grdo nalomi nogo. Drugi ga potem poskuša spraviti v dolino, pa mu na enem težkem delu zdrsne globoko v prepad. Odpiše ga in sestopi uspešno sam. Vendar je prvi le preživel padec v neko jamo. Zdaj še bolj sesut kot prej, izpleza iz jame in po dolgih dneh ter nočeh samostojnega blodenja in sestopanja z gore le prilazi v bazni tabor pa komentira:

"You come down safe from a climb like that, you'd be exhausted for days. You'd just eat and drink and sleep."

A pazi pomen povedi. Sicer je prišel živ z gore, ne pa varno (angl. safe). Skratka, telo in duša rabita po telovadbi nekaj spanja in hrane, miru in "substrata". O tem sem prebral lušten članek Bojana Knapa:

- Da bo vadba učinkovita. Optimalna obnova energijskih zalog po telesnem naporu. Polet, priloga Dela 22.6.2006:51.

Splača se ga prebrati. Pa naj navržem še nekaj misli. Knap navaj tri nasprotnike mišic med telovadbo:

1. Mehanska obremenitev. Telovadba naj bo razumno odmerjena kot tudi prehod iz mirovanja v gibanje in nazaj v mirovanje (prav o slednjem sem pred časom prizadevno pisal: 25.6.2006), pa nas te obremenitve ne bodo pestile.
2. Oksidativna okvara. Pretiranega "rjavenja" mišic ne bo ob dobri sadno-zelenjavni prehrani, saj bomo dobili dovolj dobrih antioksidantov (vitaminov A, C in E ter selena - tega je mucho v brazilskih oreščkih). Pri tem je naravna hrana boljša od raznih šumečih tablet.
3. Metabolično izčrpanje. Premikata nas volja in mišice. Da pa mišice dobro delajo, rabijo gorivo.

Točka 3 je tokrat najbolj pomenljiva. Mišice najraje rabijo glikogen, sicer pa zna telo v krvni sladkor (dejansko gorivo, ki gre po žilah do posameznih celic) pretvarjati še kaj drugega. A pojdimo naprej z glikogenom, če je to najbolje, sladkorja je povsod dovolj. Telo ga shranjuje predvsem v mišice (400 g), jetra (100 g) in malo tudi v možgane. V krvi je sicer okrog 25 g sladkorja. Uskladiščenega glikogena je dovolj za okrog uro in pol naporne telovadbe. Poleg vsega tega sladkorja ima vsakdo veliko telesnih maščob, ki v sili pravtako ženejo telo dalje, a težje kot glikogen. Zato je dobro misliti na stanje glikogenskih rezerv telesa pred začetkom telovadbe. Na to lahko vplivamo s pravo prehrano.
Nekatere diete (na primer Atkinsova) temu nasprotujejo, vendar je za športnika domala nujno, da poje veliko ogljikovih hidratov; če je bolj resen, najraje slabih 10 g na kilogram telesne teže dnevno. V mirovanju (sedenje) naj ima ta hrana nizek glikemični ideks (polnozrnati kruh, koruzni zdrob, sadje, zelenjava, med). Sam se po lastnih izkušnjah s takimi hranili počutim bolje in sposobneje. Pred, med in takoj po telovadbi je nasprotno zaželjen visok glikemični ideks (banana, dateljni, ananas, bel sladkor, marmelada in kruh iz predelane moke), saj je potreba po energiji oziroma sladkorju v krvi velika: Naj že pride! Hitrost, kako hitro se hrana pretvori (presnovi) v krvni sladkor, v grobem meri ta skrivnostni glikemični indeks: večji je indeks, hitreje se zaužiti ogljikovi hidrati v obliki glukoze znajdejo pred celičnimi membranami, vendar se s tem nivo sladkorja v krvi tudi precej poviša, kar terja od trebušne slinavke več inzulina, kar na splošno ni dobro za nas itd.
Na kratko: uspeh prinaša prava hrana ob pravem času.

Čas po treningu se zato imenuje okno priložnosti za prehrambno intervencijo. Učinek na obnovitev izčrpanih zalog glikogena je dve uri po naporu najmočnejši, glikogen se sintetizira najhitreje. Knap predlaga takoj po naporu nekaj idealne tekoče hrane, ki vsebuje okrog:

- 60 g ogljikovih hidratov,
- 15 g beljakovin,
- 200 mg Na,
- 100 mg Ca (- Knapu se zapiše K, kalij, vendar se je po moje zmotil, saj sem v mnogih drugih knjigah prebral, da je pri telovadbi bistvena izguba Ca, kalcija) in
- 60 mg Mg.

Vredu, ampak kje lahko kupim 15 g beljakovin!? Verjetno jih ne prodajajo kar na trgu na vago ... Pa v resnici jih, le da na škatli ne piše "beljakovine", temveč na primer "jajca". (Te zanima, kako spraviti jajca v tekočo hrano? Potem le beri naprej.)

Primeri ogljikovih hidratov. Energijska potreba telesa po telovadbi je velika, vsaka molekula glukoze je dobrodošla. Zato naj se hrana (ogljikovi hidrati) čimprej pretvori vanjo. Hitrost tega procesa označimo z glikemičnim indeksom. Pred, med in takoj po telovadbi so priporočljiva hranila z visokim glikemičnim indeksom. Knap predlaga čokoladno mleko. Sledijo moji predlogi. (Glede tekoče hrane: če se dobro zgrize, pa zraven pije kakšen jogurt, je lahko vse tekoče, kot duhovito pravi Janez Rugelj: "Tekočo hrano je treba gristi, čvrsto hrano pa piti." To pomeni, da je treba hrano toliko časa žvečiti, da postane tekoča. Le tako se v ustih izdatno pomeša s slino, v kateri so encimi za začetno presnovo sladkorjev. (Poskusi tako s koščkom kruha, pa se boš prepričal, da v tekočem stanju postane zelo sladek.)

- Sladkana voda. Pol velike žlice belega sladkorja tehta okrog 50 g. Prej vseeno nekajkrat zmeri, da dobiš občutek. Plus, potem si umij zobe!
- Med. Malce počasneje, pa se vendarle lepo raztopi v vodi. Ena polna velika žlica tehta slabih 100 g, v njem je okrog 80% raznih sladkorjev (katerih? vidi na Wikipediji). V velik 1 litrski kozarec si sam stisnem še limono, tako sladkana limonada mi je zelo všeč.
- Banana. Manjša tehta slabih 150 g. Je pretežno iz vode: ogljikovih hidratov je okrog 20%. To pomeni: 2 banani za 60 g ogljikovih hidratov. Banana-mnjam!
- Dateljni imajo zelo visok glikemični indeks. (V mirovanju meni namesto njih pašejo fige, zdaj imam še posebej rad sveže, sicer jem suhe.) V 100 g (polna pest) dateljnov je 75 g ogljikovih hidratov.

Primeri beljakovin. Knap poleg čokoladnega mleka predlaga sadni jogurt kot idealno regeneracijsko hranilo po treningu. Moj predlog je jajčev beljak.

- Čokoladni jogurt (posnet) je Knapov predlog; v 300 g: 70 g ogljikovih hidratov in 15 g beljakovin. Imam problem s tem jogurtom: Kje ga lahko kupim? Se bom malo razgledal v Intersparu. Pa vendar, ali ga je morda že kdo kupil?
- Jajce. Srednje veliko in trdo kuhano (8 minut v vreli vodi) jajce 60 gramov razpade na: 5 g apnenčaste lupine, okrog 35 g beljaka in 20 g rumenjaka. Beljaka je nadalje: 87% voda, 13% beljakovine. To znese okrog 5 g beljakovin. Te so visoko kvalitetne. Rumenjaka, ki se ga da lepo izdvojiti, sam ne jem takoj po telovadbi, saj me mastna hrana moti. Mogoče ga pojem kdaj drugič, kdaj ga vržem proč. Je pa treba vedeti, da vsebuje rumanjak poleg tečnih maščob številne dobrote: enako mnogo dobrih beljakovin kot beljak pa vitamine, železo ... poleg tega so maščobe večinoma nenasičene, tako so manjši problem, ampak naj bo to problem vsakega posebej ... kot sem dejal, meni mastno kdaj paše, solato si rad zabelim, kdaj mi mastno ne paše, takoj po telovadbi mi na primer ne paše.

Ko sem že ravno pri jajcu, naj povem, da sem surovo kokošje jajce potopil v kis, kot kaže prva slika levo. Čez tri dni sem kozarec spral in ugotovil, da je kis razžrl vso apnenčasto lupino skoraj do beljaka. Kis sta složno zaustavile zunanja in notranja ovojnica. Takšno jajce ni več trdo ampak gumijasto (angl. spongy) kot neka mehka "skokica" (žogica). Kreatinski ovojnici sta močni, saj se mi jajce nikakor ni razlilo. Še celo skuhal sem ga, da sem pogledal notranjost. Pojedel ga vseeno nisem.

Zanimivo je tudi nojevo jajce. (Morda kdo pomni epizodo V Afriki Mikija Mustra, kjer si Trdonja in Zvitorepec privoščita eno tako jajce. Ali pa epizodo Prazvitorepec ...) Na oko in s formulo za prostornino krogle (premera v razmerju 6 cm : 20 cm) ocenjujem, da je nojevo jajce 35-krat bolj prostorno od kokošjega. Tako ni presenetljivo, da se da z njim speči palačink za 10 ljudi, pa da se trdo kuha 45 minut.

Kje najti 200 mg Na - natrija? Dobra tretjina čajne žličke soli tehta okrog 2 g, kar vsebuje okrog 700 mg natrija (angl. sodium). Sam sem kot Martin Krpan previden s soljo.

Pa 100 mg Ca - kalcija? V 3 h urah težkega treninga lahko atlet izgubi 400 mg kalcija. Skodelca (posnetega) mleka jih vsebuje 300 mg.

In Mg - magnezij? Pravzaprav ne vem, kje sam dobim magnezij. Verjetno v zelenjavi. Zdaj pomislim na Donat Mg: njegova analiza obetavno zagotavlja, da kozarček te pijače da tako Na, Ca, Mg kot še mnogo drugih kati-in anionov. (Naslednjič si kupim to pijačo in jo preverim.)

Meditativni tek (II)

2006-07-09T14:56:00.000+02:00

Novička Tek v ritmu iz četrtkovega Dela 29.6.2006 je gotovo napisana na kožo tekačem in tekačicam, kot sta kolegici blogerki Anya in Nadezhda (moj tokratni zapis se rahlo naslanja na prejšnega: Meditativni tek, 30.6.2006). Prvo poleg glikogenskih rezerv v jetrih in mišicah naprej ženejo še ritmi glasbe, drugi pa je enostavno škoda časa, da bi šel v nič, pa si zato v stilu vseživljenskega učenja zavrti kakšno podajo.

Nike + iPod: Nike je prispeval posebne športne copate, Apple posebnega iPoda. Copati so pravzaprav navadni z vgrajenim senzorjem, ki odčitava število korakov in podatke sporoča brezžično iPodu, ki je v resnici tudi običajen Nano s posebnim vstavkom-sprejemnikom. Apple upraviči svoje ime in priskbri zares kul programsko opremo. - Več na njihovih durih.

Razumem, da kdo rad posluša glasbo ali sem med tekom uči, a sam nimam potrebe po glasbeni podlagi. Sicer pa spoznavam, da se med tekom na veliko učim tudi sam, a ne tako, da bi se učil novih stvari, temveč stare. Ko tečem, premlevam stare stvari: že prebrane, videne, slišane. Dobivam pomenljive asociacije, gradim močne povezave in kopam globoko v podzavest. Takšne stvari se mi v mirovanju redkokdaj godijo, med meditativnim tekom pa pogostoma. Zato imam tek zelo rad.
Prisluhnimo še Francetu Cokanu, večratnemu zmagovalcu havajskega ironmana:

Z vajo se koncentracija za tek izboljša, in to je dobro, kajti dober tek je komplicirana reč. Dobri atleti se poenotijo s tekom: disociacijo so v študiji o tem predmetu našli v glavnem le pri začetnikih in večno slabih tekačih. Ko sem na neki tekmi tekel na meji zmogljivosti, smo srečali gospodično v športnem modrcu, ki je imel levo polovico rdečo in desno polovico zeleno, kot prometni signal. Ko sem za trenutek pomislil, kako bi lastnica lahko brez besed izrazila svojo voljnost, kažoč na zeleno stran, me je začela skupina takoj prehitevati na obeh straneh! Ko sem ob drugi priložnosti med treningom tekel s slušalkami sem nenadoma začutil bolečino v kolenu. Šele takrat sem opazil, da tečem po robu nagnjene ceste, torej z eno nogo više, česar ne bi bil brez slušalk nikdar spregledal. Zaradi slušalk ne slišite ne svaril kolesarjev ne pesmi ptic, in če poslušate dovolj glasno glasbo, ptičic kmalu ne boste slišali niti brez slušalk.

- France Cokan tako meni (v svoji knjgi Eno življenje je premalo), da če se med tekom predajamo še glasbeni podlagi, smo verjetno bodisi začetniški bodisi falirani tekači. Ampak France Cokan je tako staromoden tip! To lahko povem, saj sem ga že spoznal v živo in prebral njegovo knjigo. Ampak še enkrat ampak ... staromodno ni vselej za v koš, kot moderno ni vedno vredu. Naj presodi vsak sam. Jaz sem že: tečem brez slušalk.

Samo še 121 dni: Sedmer jezer je 'mehr'

2006-07-04T22:42:00.000+02:00

Sem naredil poskus in vivo, v živo:
- V petek sem šel na malo daljši tek po Poti spominov do Koseškega bajerja pa zadaj v Mostec, mimo skakalnic na Cankarjev vrh in navdzol mimo Čada do doma. Za teh 11 km sem rabil okroglo uro. Porabil sem dobršen del glikogena, živalskega škroba oziroma rezervne energije v: mišicah, jetrih in možganih. (Ob tem sem merkal na nevarno dehidracijo, bil sem priročno opasan s flaško vode. - O tem kanim napisati več v enem prihodnjih zapisov.) Proti koncu sem čutil, kako gre telo v ketozo in kako se priučuje rabe maščob kot alternativnega vira energije. Maščobnih rezerv ima baje vsak človek, pa še tako suh, za kakih 20 maratonov.
- Naslednji dan smo šli s petimi hribolazci iz PD Matice na dvodnevno lazenje v osrčje Vzhodnih Julijcev.

Všeč mi je, da za poskusi stoji vsaj nekakšno znanje. Ketoza, ki me je poganjala čez vikend, je posebna, pôstna presnova, ko jetrom zmanjka glikogena kot energijskih rezerv. Namesto tega telo koristi maščobe (3-glicerole), tako da jih razbija na glicerol in maščobne kisline. Slednje vstopajo kot vir energije v Krebsov cikel kot serijo kemijskih reakcij za pretvarjanje hrane v uporabno energijo ... zadaj je še mnogo, česar ne vem, a ideja je preprosta: da večina telesa (presnova maščob v jetrih v energijo le ni popolna) lahko uspešno deluje na pogonu shranjenih maščob. Teh ima vsakdo veliko. (V tem smislu smo vsi debeli, hi hi.) Vztrajni športniki dolgotrajnih udejstvovanj morda tega niti ne vedo, a velikokrat jih poganjajo maščobe kot ekonomičen vir energije. Blaga oblika ketoze je normalna (vsakdo pozna lakoto, ko mu primankuje ogljikovih hidratov) in ni nevarna. Utrjeni tekači naučijo svoje telo dobro delovati v tem stanju, da lahko tečejo dlje in lažje.
S tekom čez Rožnik sem kar zadovoljen, ljubljanski maraton mi težko uide. Predpriprava s kolesom in gorami se mi zdi dobra zamisel, zdaj se posvetim teku, noge je namreč treba narediti tekaške, hribolazniške na maratonu vseeno ne pomagajo kaj dosti. Potem po teku me je seveda zanimalo, kako mi bo šlo naslednja dva dneva v gorah. Zanima tudi tebe? Potem pojdi z mano dalje. Bil je to en tak zanimiv izlet: ponesrečen pa hkrati srečen.

Šlo nas je šest z dvema avtoma iz Ljubljane. Prvega smo pustili pri gondolski postaji žičnice na Vogel, z drugim pa se strateško odpeljali do izhodišča ture, Koče pri Savici (653 m). Slika zgoraj kaže turo: čez Komarčo do Črnega jezera (1294 m) in naprej skozi Lopučniško dolino do začetka Doline Triglavskih jezer pri Dvojnem jezeru (1676 m) in jezeru Močivec, naprej mimo mlake Pri utah do največjega, 3. jezera V Ledvicah (1831 m), naprej med Jezercem pod Vršaki (2004 m) in Zelenim jezerom (1988 m) do Rjavega jezera (2006 m) in mimo Mlake v Laštah do Zasavske koče na Prehodavcih. Od tu čez Jezero pod Vršacem (1991 m), tričetrt sneženim četrt ledenim, na bližnji Vodnikov Vršac (2194 m). Pa nazaj v kočo in spat.
Naslednji dan sem hodil sam: od koče na Kanjavec (2568 m), sestop na začetek grebena Debelega vrha (2390 m), preko njega dol na Lazovški preval, spust na Planino v Lazu pa dolg sestop mimo Jezera in Vogarja v Stare Fužine in Ribčev laz kot koncu poti.
Triglavska jezera sem označil s ciframi od 1 do 7, kot se zvrstijo od najbolj južnega do najbolj severnega. Vendar jezer in mlak po tej dolini ni le sedem, marveč jih je več, vsaj 10 jih je, lahko pa tudi več, Dvojno jezero na primer se lahko izsuši tako, da iz njega nastaneta dve jezeri ali celo tri. Tako je glavni naslov tega zapisa Sedmer jezer je 'mehr' kot nemško za 'več'. Sedmer jezer je lahko dvanajst. - Dovolj te drobnarije s ciframi. Tura, kakšna je bila tura, zdaj zanima že mene. Pa poglejmo.

Štartamo torej izpred Koče pri Savici, v samem zatrepu Komarče. Z ozavedno sopotnico Ireno 1 (Ireni sta namreč dve) narediva par strečev. Delava jih precej drugače. Zares ne morem soditi, kdo jih dela prav in kdo narobe. Sam sem zgolj prebral nekaj knjig o tem. Naslednjič se bom o tem pomenil z njo.
Stopimo v steno Komarče. Na pragu ketoze, kamor me je potisnil včerajšni tek, mi gre vzpenjanje precej težko od nog, vendarle monotono napredujem, a ostajam zadaj. Pot je seveda zelo strma in speljana rahlo fantastično čez navpično steno prek mnogo klinov in jeklenic. Kmalu se vzpnemo za okrog 600 m in dosežemo vrhnji plato. Po njem odkorakamo do Črnega jezera.

To jezero je zelo lepo, od vseh Sedmerih je najbolj temno pa so ga poimenovali Črno. Pred odhodom smo se nekaj menili, kako bomo plavali v: Bohinjskem, Črnem in ostalih Sedmerih jezerih. Bohinjskega smo prestavili na konec ture, v Črnega pa zdaj kar nikogar ne vleče. Pa skočim sam za skalo, se preoblečem v svoje 3-atletske gače in poskakam po alpskih (ne istrskih) kamenčkih v plitvo vodo, da se privadim 17 °C. (Meritev je opravil sopotnik /fizik/ Jure, ki se je nameril izmeriti temperature vseh jezer in mlak ob poti.) Sploh ni tako mrzlo, tako da sem že kmalu pod vodo. Naredim par zamahov in se veselo poženem proti sredini, kar opogumi še druge, da padajo besede o tem, da se že preoblačijo. Sam pa grem v kravla proti drugem koncu jezera. Obrnem se še na hrbet, da malo plavam hrbtnjaka. Na moji levi se nad menoj vzdigajo 400 m visoke pečine Stadorja (1688 m), na desni Orliča (1455 m). Počutim se krasno: v moji glavi ni enega problema. Plavam dalje in čez nekaj časa dosežem drug konec. Ho, Črno jezero sem preplaval po daljši osi. - Če že Bohinjskega ne morem, sem pa tega. Ko se vračam, so v vodi tudi drugi in kmalu čofotamo kot ob morju. Kar na enkrat pa pride mimo cel avtobus Čehov ... pravzaprav nekih upokojenih Hrvatov, ki se prav tako opogumijo, da jih gre nekaj v vodo. Sploh ni bila mrzla, bila je super.

Na tem mestu velja nadrobneje predstaviti dva hribolazca, Boja in Ireno 2, ker sta kot največja težaka zakomplicirala ta in naslednji dan domala do amena. Vendarle je treba presoditi, kdo je večji težak, kdo je imel prav in kdo ne. Zato, lepo prosim, pojdi z mano do konca pa povej kot komur zagre. Bo je zajeban, tu verjetno zdaj ni kaj drugega dodati kot to, da ga določa dvoje:
- Matematična fizika. Zgled: Prevoja funkcije Exp[-x^2], to sta mesta, kjer graf funkcije preide iz konkavnega v konveksno, sta točno pri ±1/Sqrt[2]. Tu ni odstopanja. Pol mikroba levo od pozitivnega prevoja je graf konveksen, pol mikroba desno konkaven. (Pa da ne bi zdaj o tem, kaj vse to pomeni.)
- Zahteve Janeza Ruglja. (Brez komentarjev.)

A Irena 2! O njej še nič ne vemo, pa moramo. Ni Rugljeva priležnica, drugače kot Bo je verna, sploh je Boju precej drugačna pa hkrati precej podobna. Oba sta prava leva tako in drugače. A o njej več v nadaljevanju, izlet je dobro zakuhala, dobra kuharica je, ni kaj. O njej zdaj le to, da poznamo takšne punčare. Na sliki zgoraj od leve proti desni: Irena 2 koketka; Irena 2 amazonka, stopila iz Črnega jezera in svojega bikinija ter ga obesila na zadnjo stran nahrbtinka, da bi se posušil do naslednjega jezera; Irena 2 vamp ženska, ki te pohrusta, predno poveš tretjino svojega mnenja. Irena 2: I hate you then I love you.

Izpred Črnega jezera krenemo dalje in v blagem vzponu po Lapučniški dolini dospemo na začetek Doline Triglavskih jezer. To je veličastna ledeniška dolina, ki se razteza s predverjem prejšne doline od Komarče na jugu vse tja do vznožja Kanjavca na severu. Na vzhodu jo ograjuje greben Špičja ...

... na vzhodu pa greben Tičarica-Kopica-Zelnarica. Na sliki spodaj najbolj izrazita Mala Tičarica (2071 m).

Tu stoji Koča pri Triglavskih jezerih, pred njo pa Dvojno jezero. Odvisno od tega, kako suho je, je ali v enem kosu, kdaj v dveh, lahko pa celo v treh. Čim je Jure izmeril temperaturo v njegovem južnem, toplejšem delu (dobrih 11 °C), so se kakršnekoli namere o ponovnem kopanju seveda razblinile.

Sicer je Jure opravil meritve večih jezer in mlak ob poti, kot kaže spodnji graf temperature jezera (°C) od nadmorske višine (m).

Sam pri sebi sem dejal, da bom zaplaval v jezero, da bo le imelo 15 °C. Takšna jezera so bila le tri: Bohinjsko, Črno in Zeleno. V prvih dveh sem se pošteno naplaval, v Zelenem pa se plavati ne da - rahlo neverjetnim 22 °C navkljub. Na sliki spodaj se dobro vidi, da to ni jezero, marveč mlaka. Zavoljo plitvine ni čudno, da se je tako razgrelo; zadaj Velika Zelnarica (2320 m).

Druga zanimivost je, da je Rjavo jezero v soboto merilo 10 °C, v nedeljo dopoldan pa 4 °C. To odstopanje je Jure pojasnil s tem, da se je veliko snega na njegovi obali v soboto stopilo, mrzla voda je stekla vanj in ga do naslednjega jutra še s pomočjo noči tako ohladila.
Na grafu je sicer 8 meritev, a od uradnih Sedmerih manjka meritev Jezera pod Vršaki. Po karti sodeč je zelo blizu Zelenega, a očitno sva ga neopazno obšla tako Jure kot jaz. Ne spomnim se ga.

Postanemo ob koči. Tu je vir vode. Napolnim plastenke. Nekaj bi bilo gotovo tudi dobro pojesti. Tedaj h koči prilomastita dve dekleti, Mateja in Ajda. S slednjo sem šel pred leti na Polhograjsko Grmado, zdaj se pa srečava kar tu v osrčju Julijcev!
Malo naprej je še eno jezero, privatno zajezeno, da napaja kočo s pitno vodo. - Odtod se namerimo dalje prek snežišča.

Zdaj pospešim in podaljšam korak. Odlepim se od skupine. Da je vzpenjanje največ blago, hodim hitro, čim pa je vzpetina malo bolj konkretna, grem navzgor jako počasi. Ne vem veliko o razdelitvi skeletnih mišic, a dejal bi, da je vzrok neskladja v mojem pomankanju glikogena ter sploh različnih tipih mišic, ene me (ketozi navkljub) z lahkoto premikajo po ravnem, tiste za navkeber pa štrajkajo.

Vzpon do Zasavske koče na Prehodavcih (2071 m) je posebej dolg, kot je dolga dolina, po kateri stopamo. Škoda, da je Jezero v Ledvicah tako mrzlo, rad bi zaplaval vanj. Tako je lep, meni se zdi od vseh narbolj lep.

Vreme je fino stabilno ves čas, a kdaj se temni oblaki nevarno zberejo, da mi pohitrijo korak, kot na primer na sliki spodaj, ko se obrnem nazaj čez snežno fliko pa uzrem, kako se tema zbira nad Mordorjem ... dežni oblaki nad severnim koncem Spodnjih Bohinjskih gora.

Koča na Prehodavcih se vendarle prikaže. Na sliki spodaj sta zadaj v sivini naelektrena greben Planje (2453 m) in rahlo mogočni Razor (2601 m).

Pred kočo zopet naletim na Ajdo in Matejo, ki sta zaključili s hojo za danes. Jutri se namerita še na Špičje, nato pa bosta sestopili severno v Trento. Skupaj sedemo za mizo, naročimo joto, ki ni nevem kaj, a v tem trenutku in nad 2 km bi bilo slastno še kaj veliko slabšega. Kmalu pridejo še drugi, zelje nas poživi, da spravimo nahrbtnike v kot sobe pa se zaženemo proti bližnjemu Vodnikovemu Vršacu (2194 m).
Pod njim leži še najbolj severno izmed Sedmerih, Jezero pod Vršacem, ki je rahlo komično, več kot tričetrt je namreč še snežen manj kot četrt voden, tako da ga pogumno prečimo.

Vodnikov Vršac je zanimiv vrh, na sliki spodaj njegov južni profil.

Vzpona je za dobrih 200 m. Njegova severna stena je prepadna še bolj. Irena 2 na sliki spodaj previdno pogleduje dober kilometer navzdol v dolino Planja.

Naredi se lep, čist popoldan, da se je razgledavati naokrog nepopisno veselje. Za dokaz naj služi spodnja slika prehojene Doline Triglavskih jezer in njene izrazite krone na vzhodni ter zahodni strani. "I've seen things you people wouldn't believe. Attack ships on fire off the shoulder of Orion. I watched C-beams glitter in the dark near the Tannhauser gate. All those moments will be lost in time, like tears in rain. Time to die." -- Batty, the good-bad guy, from Blade Runner (1982). - Res, k Triglavu se lahko nameri vsak, a razgled s tu je krasen. (Klik na sliko za večjo, velikosti 2048 x 1536 pikslov.)

Dan se začne prevešati v noč, zato z Vršaca sestopimo nazaj h koči. Zdaj se začnejo goditi posebej zanimive stvari. Na forumu Matice sem ravnokar prebral zapis Janeza s ture:

Ja, to je bila nepozabna tura.
Bohinjski bermudski trikotnik (o katerem je bilo pred leti toliko govora) je spet pokazal zobe. Udeleženci so zginevali in se spet pojavljali, drugi so zginevali in se niso več pojavili, nekateri smo galamili ponoči (se mi že maščuje - v Kopru so me danes vrgli iz sobe - sedaj sem nastanjen z grupo zelo hrupnih študentov), drugi pa podnevi ...

Spustim se k Rjavemu jezeru, da si spravim lečke in osvežim obraz. Umijem si roke, blaga večerna sapica mi jih posuši, nakar si lečki vzamem eno za drugo iz oči in ju spravim v zavetrje dlani, a veter zapiha malo bolj pa tako zvito najde pot okrog mojih prstov, da se upre v dlan, pobere lečki s seboj in ju odpihne daleč v jezero. Lepo, ni kaj, kaj zdaj? Nič kaj, je treba misliti vnaprej. Zato imam s seboj očala, čisto všeč so mi moja očala, a misel na odpihnjenih 3000 SIT je vseeno kisla. Ravno danes zjutraj sem odprl nove.
Stopim nazaj v kočo. V sobo da bi šel, pravim, da si izberem pograd. Si pa že malo pozen, poreče mladi oskrbnik (študent abrambanaslavja in japonščine). Grem v sobo, to je velika dolga soba, celo zgornje nadstropje hiše, kjer so postavljeni pogradi v dveh vrstah za okrog 40 ljudi. Temu se reče malo bolj nobel skupna ležišča, skupna vseeno. Bolj ali manj so polna, tam na sredi pa vendarle najdemo - Bo, Irena 2 in Janez - tri postelje na pogradu. Vržem svoj nahrbtnik na enega, Janez na sosednjega, Irena 2 pa se mora zadovoljiti z enim na nasprotni strani ob nekem možakarju, ki kaže, da že spi. Jaz pa ne bi bila tukaj, zacvili. Grem komot jaz tja, meni ni važno, ji ponudim. Vesela zamenja postelji. - To, se bo pokazalo kmalu kmalu, je bila velika napaka. Uredim si posteljo pa naredim še ene par večernih strečev, med tem ko se ljudje iz moje skupine zgražajo, zakaj vadim zdaj te cirkuške vaje. - Ja, paše se mi raztezniti po takšnem dnevu, ne. Ne, zgleda, da ne razumejo. Irena 2 nasploh si svoje postelje ne postelje, temveč se začne nalivati s pivom. Samo zakaj zdaj pivo, jo potiho vprašam (in zbodem, priznam), pivo te bo poživilo, rabiš nekaj, da te bo pomirilo, ti si že itak preveč naspidirana. - Kje pa, začne vehementno in ne ravno šepetaje zatrjevati, pivo pomiri, pivo mene pomiri, brez skrbi. Jo je pivo pomirilo ali poživilo, se je kmalu lepo pokazalo.
Zaležem v posteljo, Irena pa se začne pogovarjati s sosedom Janezom. Pa vsaj šepeta? Ne, to je pravo žuborenje manjše rečice. Kaj vse ima zdaj poleg piva v glavi, ne morem zares reči, a očitno tega - da je v sobi še okrog 40 ljudi, ki niso ravno židane volje za pogovor ali poslušanje - ne.
Pa se čez ene 15 mučnih minut spustim s pograda, grem do njenega in ji svojo dlan močno prilimam na njeno gofljo pa rečem, da če ne bo utihnila, jo bom jutri zadavil. Ona se začne od strahu tresti in potiti, bila je tema, a ko odlepim dlan z njenih ust, se oprime moje roke pa vsa vzhičena poreče: Kaj si zmešan? - Aha, zdaj sem jaz tisti, ki je kriv. Let's meet a couple of police officers. They are all good guys. - I'm the bad guy? - Yeah. - How did that happen? -- Falling Down (1993).
Vrnem se na svoj pograd. Očitno sem jo prilimal preblago, ker zdaj žubori dalje pa še bolj. Ne razumem, kako da ta šum, kot da bi na kočo padal slap manjše rečice kaotičnega toka, moti le mene - sem tako zajeban!? No, slišal sem tekom naslednjih minut reči dva, če lahko lepo prosim neha, a ukrepal ni nihče! Vsi so očitno preveč polizano vzgojeni. - To me spomni na komičen moment s predavanja Slavoja Žižka izpred dveh let, na katerega se je nagrmadilo dobrih 100 ljudi, da so napolnili predavalnico do zadnjega možnega kotička. Napetost je bila že skoraj neznosna, ko se tik pred začetkom predavanje oglasi Janez Rugelj pa vpraša: Kdo bo organiziral prezračevanje? (- Delo 27.1.2004:9.)
Seveda mi ni žal, da sem Ireno 2 prilimal na žuborečo gofljo, žal mi je besed, da jo bom zadavil. Moral bi bil reči pregonil ali pa, da ne bova več prijatelja (to lahko potem še vedno še enkrat postaneva) - ne pa zadavil, saj je to terminalno. To ni vredu. Moral bi bil reči na primer pretepel, mogoče bi utihnila. Irena 2 je preprosta ženska, ki zvečer rabi pivo in deca, da jo klofne, ne pa takega, ki ji grozi, da jo bo zadavil. To je preveč cigansko.
Po drugi filozofiji je Irena 2 froc, ki rabi pravljico za lahko noč. Ne utihne, če je ne dobi. In če ne more zaspati, kurc vas gleda, vam tudi ni treba spati, jaz se bom drla naprej. Podoben froc je Janez poleg nje, saj jo vzpodbuja, da mir kalita resonaje. Sprašujem se, kaj bi moral narediti po Janezu Ruglju pravi dec, da bi jo utišal.
Kakorkoli, ona in približno enako otročji Janez zraven nje veselo kramljata dalje. (Moram ponoviti, da je v sobi okrog 40 živih trupel.) Pivo je naredilo svoje, čveka brez zavor, začne kar liti iz nje. Tudi dobesedno, saj odlomasti k stranišču. Se vrne, s čvekanjem seveda nadaljuje, pa si rečem, zdaj imam tega dovolj, nočem je ne več videti ne slišati ... naslednji dan je tudi res nisem ... in ne, nisem se ponoči splazil k njej in jo po cigansko zadavil, saj v resnici nisem cigan, le napak sem rekel tako. Tako poberem svoje posteljnino in reči pa se poberem dol v jedilnico, si uredim ležišče na klopi in zaležim.
Prav bi mi prišel kakšen armafleks, klop je trda, deka pomaga le malo, vseeno zaspim za nekaj ur, nakar me zbudi mraz okrog vratu in prsi - zakaj, kaj je vzrok temu, preudarjam dobre pol ure, nakar mi potegne, da bi bilo verjetno bolje, da bi se obrnil z glavo stran od zidu. - In jaz sem študiral fiziko?
Noč le prebrodim, ob 4.30h še kar židane volje vstanem, si oči pomanem pa rečem, da imam dosti te tovarišije, kurc pa takšna tovarišija: v gore se gre najkasneje ob 5h ne pa ob 9h! Pa vstane se enako, če se že štarta v osrčju gora. Pospravim posteljnino in jo odnesem v sobo. Večina jih je v globokem spancu, nad glavo imajo še cel sklad drv. Tako se do 6.15h pripravim, Juretu napišem sporočilce pa stopim na svojo pot.

* * *

Skupna ležišča so sploh posebna izkušnja. Sam jih še nimam toliko, da bi lahko zdaj tu modroval. Se pa vedno kaj zanimivega dogodi, čim je družba večja pa skupaj tembolj. Pred leti sem bral nadvse duhovito epizodo Skupna ležišča - variacija na staro temo v knjigi Matjaža Kmecla S prijatelji pod macesni, kjer na petih straneh zapiše svojo izkušnjo. Ta je poleg tiste anekdote z Borisom Cavazzo in Vitomil Zupanom z boksarskega svetovnega prvenstva v velter kategoriji v Ljubljani (- glej zapis na mojem knjižnem blogu: 29.5.2006) najbolj duhovita reč, kar sem jih kdaj prebral.
Kmecl pravi, kako gre najprej nekdo brez lučke na stranišče, pa odleti po lesenih stopnicah, da zaropota kot božji grom, tako da vse vrže pokonci. Potem ko jih večina zaspi nazaj, pa se nekdo zgrozi, da je zrak v sobi iz trenutka v trenutek slabši. Saj se bodo še zadušili! Pa se splazi k oknu, ga odpre, se nagne ven in globoko ter nežno vrska sveži in hladni zrak vase. Nato se vrne pa se uleže nazaj. Nekdo drug pa ugotovi, da ga moti strašen prepih. Malo le počaka, da drugi zaspi, potem pa gre in okno zapre. Prvi pa še ni zaspal. To je slišal in jezen se splazi še enkrat k oknu pa hoče okno odpreti, a ga iz teme zagrabi drugi za roko pa pravi: Nikar ga ne lomite, človek božji! Vsi se bomo prehladili! - Vi pa bi se očuitno radi zadušili v tem ... v tem .. zrak bi že težko rekel." ... In tako naprej in naprej gre ta štorja skozi skupinski prepir ter dolgo diskusijo o tem, kaj je bolje za njih, ali naj se okno odpre ali zapre, nakar se zedinijo, naj se okno le malo pripne pa naj se ljudje razporedijo tako, kakor komu ustreza ... ob svitanju pa se že prebudijo prvi neprespanci, nakar lahko opazujejo prvo rdeče sonce, kako sveti na skupna ležišča skozi okno, ki že od bogvekdaj nima nobenih šip več. Na tečajih se vrtijo samo okviri.

Prigoda se mi zdi posebej smešna, zato sem tistih pet strani knjige poslikal in jih natisnil v PDF datoteko, sicer malo večje velikosti - kmecl.pdf (1.4 Mb) - ne znam dobro skrčiti PDF dokumentov! lahko kdo pomaga? - vendar se to splača imeti in brati. Mene vedno nasmeji do vseh meja.

* * *

Dan 2: Brez Irene 2. Pa tudi jutro je čisto, kot kaže slika spodaj, prve ožarjene skale vlijejo neskončno volje in podžgejo največje sanje. Vse to deluje name vredu.

Od koče se spustim k Zelenemu jezeru in stopim pod Vršaki čez Hribarce pod pobočje Kanjavca (2568 m). Jugo-zahodne poti nanj ne najdem, čeprav je na karti nazorno vrisana. Pa se povzpnem po jugo-vzhodni. Pot ni nič posebnega, kopna, a pusta in krušljiva. Vrh lep, na drugo stran pa pogled na ... i, le na kaj, na Triglav! Prišel sem na zadnji vrh pred Triglavom. Naslednjič pa nanj.

V koči sem se z mladim oskrbnikom menil, kako bi sestopil v dolino. Nekje za Debelim vrhom, sem rekel. Pa pojdi čezenj, poreče, ljudje radi hodijo čez. Na karti ni vrisana nobena pot, a gre za brezpotje - zahtevno brezpotje, piše Andrej Stritar v 111 izletih po slovenskih gorah, stran 98. Vzpon po severni strani grebena je res precej zahteven in izpostavljen. Sprosti se mi veliko adrenalina, da mi pospeši srce, razširi zenice in poživi noge (razširi arteriole v nožnih mišicah) - lepa hvala za to. Vrh je prav tak, kot pravi Stritar: da nagradi s širokim razgledom in čudovito mehko travo, kot ustvarjeno za poleževanje. Zdaj sledim grebenu naprej na sever, nakar pred menoj zazija nerodna škrbina. O tem mi oskrbnik ni povedal kaj dosti. - Razločno se jo vidi s poti v dolini:

Ampak če ljudje radi hodijo čezenj, morajo iti tudi čez to škrbino. (Potem mi je Jure povedal, da se jo da tudi zaobiti, vendar le drugo polovico. Res se je ta izkazala za najtežjo.) Škrbina me je razklala: desno gledam na mehko Planino v Lazu levo pa v prepadno Dolino za Debelim vrhom:

Adrenalin se mi sprošča dalje. Škrbino vztrajno in kotgre počasi preplezam navzdol na ostro sedlo (- da padem na to mesto, me vrže na levo ali na desno, na katerokoli strani bi bilo grdo), kjer ne vidim poti naprej, nakar malo bolj desno le najdem odprtino v skali, kjer vidim, da se bo dalo lepo vzpeti. Pa je treba kar dobro poplezati, razkoračiti noge in se povzpenjati visoko gor. Adrenalina imam zdaj v krvi očitno preveč, saj se začnem spraševati na glas, čemu mi je tega treba. Ampak se moram kar lepo navaditi, če želim hribolazati tu, takšne so gore tu. Takšne gore so za pazljive ljudi, ki znajo potrpeti v skali.
Uspešno sestopim po jugo-vzhodnem grebenu na Lazovški preval, naprej do Planini V Lazu in Pri Jezeru pa do Vogarja, Starih Fužin in naposled ob Bohinjskem jezeru do Ribčevega lazu.

Tu prvo poizvem, kako je z avtobusom do Ljubljane: 18.48h, aha lepo, imam še dve uri časa. Grem v trgovino in si kupim pomaranče. Grem na obalo in si začnem lupiti pomaranče. Potem grem v vodo in se naplaval in razteznem. Hrbet in mišice ječajo od hvale.
Spomnim se, da bi si bilo koristno ogledati zloglasno novogradnjo le lučaj stran, kjer so zgradili hotelske apartmaje, razprodali pa so jih za počitniške, tudi tujcem. Da to ni čisto prav, je verjetno vsakomur jasno. Novica iz Dela 15.7.2005:

"Ne, bungalovov za hotelom ni več mogoče najeti, ker so vsi v zasebni lasti, in to že nekaj let," so povedali na recepciji Hotela Bohinj v Ribčevem Lazu, kraju ob Bohinjskem jezeru, ki v celoti leži znotraj meja Triglavskega narodnega parka. Odgovorna za posege v prostor na upravi TNP Tea Lukan Klavžer je pojasnila, da je sedanji Hotel Bohinj (nekdaj hotel Kompas) pred leti zaprosil za soglasje, da bi hotel spremenili v aparthotel. "V ta namen so obnovili sedem starih bungalovov, ki so jih nameravali oddajati v sklopu ponudbe hotela." Zavod TNP je kot soglasodajalec jasno zapisal, da se ne smejo spremeniti v zasebne bungalove in počitniška stanovanja, vendar se je zgodilo prav to. Še več, za hotelom danes stoji 16 bungalovov in počitniških hišic.
Po mnenju uprave TNP tako kršijo tri zakone: zakon o Triglavskem narodnem parku, zakon o ohranjanju narave in zakon o graditvi objektov. "Gre za popolnoma nezakonit poseg, ki smo ga letos prijavili Inšpektoratu RS za okolje in prostor, vendar povratne informacije, ali so zoper kršitelje ukrepali, nismo dobili," je povedla Tea Lukan Klavžer. Po naših informacijah so kraj že obiskali inšpektorji, podatkov o tem, kako so ukrepali, pa nam na inšpektoratu za okolje v tako kratkem času ni uspelo dobiti. Hkrati je ogled terena nedvoumno pokazal, da se sporna gradnja hiš nadaljuje.

Hiške sem si ogledal, a precej na hitro, kot kažeta sliki spodaj, po moje so dobro nadzarovane, saj sem imel ves čas močan občutek, da me opazuje več ljudi, videl sicer nisem nikogar.

Sicer pa to lepo kaže, da se dá z denarjem kupiti hišo kjerkoli, tudi v Triglavskem narodnem parku. Lastnike teh hiš bodo domačini gledali grozno postrani. Mene bi to tako motilo, da bi se odselil. Seveda si hiše sploh ne bil kupil. - Kakšna rit mora bit' človek iz mesta, da se delno vgnezdi v Triglavskem narodnem parku? Novička iz Dela 19.7.2005:

Zaradi (takratne) zmešnjave so sedanji lastniki na razmeroma lahek način prišli do počitniških hiš na elitni bohinjski lokaciji v območju TNP. Ker hišice nekaterim niso bile dovolj velike, so jih na lastno pest začeli širiti. Za naseljem teče Sava Bohinjka, ki tam ustvarja lepe tolmune. Nekateri so danes onesnaženi z gradbenimi odpadki, kar očitno nikogar preveč ne moti. Zaradi mešetarjenja z nepremičninami v Bohinju so predlagatelji novega zakona o TNP predlagali, da se naselja, kot je Ribčev Laz, izključijo iz območja narodnega parka.

- Je lahko človek še bolj beden?

Zdaj se namerim na klopco ob spomeniku prvopristopnikom Triglava, da počakam bus za Ljubljano. Pa roka neustavljivo pograbi mobitel, da bi poklicala Jureta. - Zakaj? vprašam mojo roko, danes sem vendarle hodil čisto sam, kaj jih bom zdaj klical. To mi ni jasno, danes - ko pišem te besede - mi je malo bolj jasno. Moral sem ga poklicati, vendarle smo skupaj začeli turo, naj jo še končamo, kljub temu da sem pobegnil za cel dan.
Jure se oglasi, slišati je truden, a vesel, da sem ga poklical. Kmalu sem vesel tudi sam. Pravi, da se je njegova skupina petih razdružila, pa da je zdaj sam z Ireno 1 tik pred Ribčevim lazom, in da naj se tu srečamo. Pridem jima nasproti, tudi videti sta trudna, a vesela, ah, kakšna pot je za njima. - Šli so podobno kot jaz na Kanjavec, seveda so štartali iz koče okrogle tri ure za menoj pa se potem spustili na Doliča pod Triglavom in v dolgem loku zadaj za Fužinskimi gozdovi prišli v dolino Voje proti izhodišču. Janeza je pičil in delno onesposobil nek čmrl, Ireno 2 in Dejana pa je pobrala neka utrujenost in pomanjkanje prave volje, mogoče tudi kakšno pivo. V resnici o njih nič ne vem, saj jih še uro in pol za tem, ko je prišepal Janez mimo cerkvice sv. Janeza k Bohinjskemu jezeru, ni bilo na spregled. - Čeprav je Irena 2 pred uro in pol po telefonu trdila, da je že v Ribčevem lazu, tej bogi vasici okrog 50 stavb in nekaj manj ulic pa da nas divje išče in luta in ... a videti je ni. Dogajale so se takšne domala nevidžene stvari, da je Juretu zavrel hladilnik, šli smo v avto in se odpeljali domov. Irene 2 in Dejana jaz nisem več videl. Kaj je z njima, še danes ne vem. Sicer sta imela avto Pri Savici in verjetno lušten nekaj kilometrski marš do tja v prijetnem hladu noči. Morda pa sta šla v apartma, se naslednjega jutra kopala v Bohinjskem jezeru in se nato odpravila nazaj domov.
Poleg tega sem vesel, da mi je minil cel dan brez Irene 2, pa naj se to sliši še tako grdo. Rad sem ta dan hodil sam. Rad sem štartal navsezgodaj zjutraj, še zmeraj sem bil v ketozi. Ljudje težko razumejo, da človeku, ki se posti, ni do pogovora, še posebej ne navkeber. Ta Irena 2, Irena 2 pa se hoče ves čas meniti, navzgor, navzdol, na skupnih ležiščih. Žuboreča kot en slap. Nekaj časa si ne želim z njo v hribe, niti na enodnevno turo ne. Gotovo je podobnih misli tudi ona. - Angleži pravijo temu mutual feelings. Na večdnevno turo s spanjem na skupnih ležiščih pa z njo nikakor ne grem več, vsaj dokler mi ne pokaže, da je opravila maturo.

Pa da ne bo zaključek tako destruktiven (saj ni! naj se gre punca učit za maturo), pripenjam še cvetlični foto utrinek. Cvetlica zgoraj je Lilium carniolicum, kranjska lilija ali zlato jabolko. Cvetlic nikoli ne trgam, tu sem na to sicer pomislil, a le zato ker je lilija zaščitena. Cvetlica spodaj je nek svišč, čisto morda triglavski. Zelo se mi dopade.

Meditativni tek

2006-06-30T19:10:00.000+02:00

Ali sem poslušal pop glasbo, ker sem bil žalosten, ali sem bil žalosten, ker sem poslušal pop glasbo?
-- Zvestoba do groba / High Fidelity (2000)

Žal se ne da izpeljati: da če nekdo ne posluša pop glabe, je vesel. Morda se da izpeljati kaj drugega. Sploh pa reklo velja samo za nekatere. Zame delno. Nekoč sem preposlušal veliko pop glasbe, danes jo poslušam res poredkoma, vsebolj klasično in staro narodno. In res, nekoč sem bil precej bolj žalosten kot danes. A sto ljudi, sto čudi.
Blogerka Anya v zapisu Background 27.6.2006 razlaga, da so zanjo slušalke bistven del športne (tekaške) opreme, in da ji muzika - kakšno muziko posluša, ne pove, ugibal bi, da pop, a lahko se motim -, ko ji preplavi glavo in telo, daje dodatno energijo, da teče dlje in lažje. - Zadnje si želimo vsi.
Podoben tip je Riko, profesor za fiziko na Vegovi tehnični gimnaziji, ki si je za nedavni maraton Franja naštimal na kolesu dva mala zvočnika, da si je vrtel glasbo. Pravi, da mu v golem šumenju vetra okrog ušes nekaj manjka.
Za oba, Anyo in Rikota, pa velja, da medtem ko jima špila muzika, razmišljata o vsem mogočem, vendar so te misli usmerjene naprej v kovanje načrtov. Tako meditirata med športom.

Tudi sam med tekom meditiram. A na drugačen način: v tišini svojega dihanja, utripa srca in ritma nog.

Pa ni bilo vedno tako. Kot sem dejal, sem bil včasih nor na svojega iPoda, bil sem iPodster. Moral sem si vtikati slušalke v ušesa in snemati nanj morje MP3-jev. Res pa z njim nisem nikoli tekel - različne slušalke (kupil sem jih troje) so padale iz mojih očitno prečudnih ušes. Z njim sem počel druge reči kot tekel. Najlepši spomin imam na barvanje neke ograje ogromne površine. Takrat sem si zavrtel radijsko igro Štoparski vodnik po galaksiji (6h) in šel dvakrat čez vseh 12 prvotnih epizod. Prišel sem komaj do polovice ograje. Pa sem naložil še radijsko igro Gospodar prstanov (12h) in poslušal še to, nakar je bila ograja po 24h (barvanja) zgledno prebarvana. Tako sem: poslušal in barval ter - meditiral. (Moj iPod je imel 20Gb prostora, kar pomeni, da so vse epizode Štoparja /500Mb/ zasedle dobra 2% prostora.)

Če se vrnem na meditativni tek, zgleda pri meni tako: da mi gredo misli avtomatično k problemom, ki me najmočneje pestijo ali bi me morali pestiti (tresenje podzavesti) ter poskušajo najti rešitev, ki je običajno neverjetno elegantna. Tako najdem zanesljivo smer za rešitev, čeprav je morda sama rešitev še daleč. Ampak prava smer, prava smer je že veliko. - Ali si namreč predstavljaš, koliko smeri je v kotu 360 stopinj; ali še huje: prostorskem kotu 4 Pi radianov?
Podzavest tresem podobno tudi v gorah. Izkustvo gre lahko v gorah zelo globoko, v samo osrčje podzavesti. Med hribolazenjem lahko stresem svojo podzavest kot tisto igračko, v kateri se v tekočini usedejo nekakšni listki, da potem podivjajo v snežni vihar. Tako se vse pozabljene izkušnje in misli, usedline podzavesti, dvignejo nad mejo zavesti, da jih zopet začutim. Vendar sem zdaj bolj izkušen in vem več kot prej, ko je vse tisto ušlo v pozabo. Iztegnem roke in jih pograbim, kot da bi jih polovil z mrežo za metulje. Želim si jih trdno spraviti v spomin, kdaj jih izpišem na papir kot te zdajle, da se počutim, kot da bi bil Veliki dobrodušni velikan iz pravljice Roalda Dahla (na sliki levo), ki ponoči nasprotno izpihava sanje otrokom, ko spijo in potem sanjajo te sanje. Nasprotno držim ujete misli in si jih ogledujem iz različnih strani, kot jih poprej nisem mogel. Medtem sem zrasel, zdaj vem več, vidim dlje. Možnost, da bi ponovil kakšno preteklo napako, ali da bi padel na izpitu, na katerem sem enkrat že padel, je zdaj manjša. Ta globoka meditacija, to ponavljanje šolske snovi, je ena najboljših strani hribolazenja. Ali teka ali kolesarjenja ali plavanja, pač aerobnega športanja v nekih prijetnih okoliščinah, ki človeka ne ogrožajo, marveč pomirjajo, da se stopi s trenutkom in spoprijateljuje s svojima nravjo in preteklostjo.

Janez Rugelj navaja laično medicinsko razlago: "Ko hitro hodimo (ali tečemo, pač aerobamo - op. Bo), kroži kri v telesu močneje in hitreje. Možgani dobivajo več kisika. Umaknjeni od mestnega hrupa, sami s seboj in v stiku z naravo, se običajno znajdemo v posebnem miselnem svetu: bolj zrelo razčlenjujemo probleme, s katerimi se ubadamo; porajajo se preproste, toda učinkovite rešitve vsakdanjih nadlog in nalog. Iz morebitnega začetnega zanimanja za dogajanja v naravi misli same najdejo pot v tisti del našega notranjega sveta, ki je najbolj obtežen s stisko in hotenji."
- To mi je všeč, to je ena najboljših strani tekanja. Očitno jo pozna tudi Anya. Le da drugače skaka v meditacijo.

Velja tudi, da kot smo si različni, preudarjamo različno pomembne reči: eni v svoji glavi vrtijo borzne številke, drugi prebrane knjige, snov za izpit, svetovne probleme, ljubezenske težave, večina pa kar tuti fruti - zmešano vse na enkrat.
Rugelj tu navaja zanimivo anekdoto o starodavnem mističnem kitajskem filozofu: "Lao Ce je hodil vsako jutro na dolg sprehod. Vztrajno ga je spremljal eden od sosedov, vedno v popolni tišini. Niti jutranji besedni pozdrav niti klepet o vremenu ni bil dovoljen. Po dolgih letih je neki sosedov gost, ki ni poznal Lao Cejevih načelm, na vsak način želel iti z njima na jutranji sprehod. Gosta je kmalu začelo mučiti, ker ni prenesel tišine. Nekaj časa se je premagoval, ob sončnem vzhodu pa mu je ušlo: Kako krasno sonce. Glej ... ! Lao Ce je molčal, a ko so se vrnili domov, je sosedu zabičal: Ne jemlji več s seboj tistega človeka, ker je blebetač. Tudi jaz imam oči in lahko vidim sončni vzhod.
- Lao Ce je živel v tišini. Dosledno se je ogibal razglabljanju o resnici (resnica ni več resnica, brž ko o njej nekaj rečeš) in tudi ni hotel pustiti nobenega pisnega izročila za poznejše rodove. Z njim se glede preudarjanja v tišini hitro poosebim, glede razglabljanja o resnici pa ne.

Samo še 127 dni: Konj (1803 m) ali Moj prvi letošnji moje sorte duatlon ali Kako sem šel zjutraj k Anyi v Kamnik, pa je še spala

2006-06-27T22:33:00.000+02:00

V soboto je bil 24. junij, kar pomeni samo še 127 dni do 11. Ljubljanskega maratona, zato sem se nameril izmeriti svojo kondicijo.
Z meritvijo sem kar zadovoljen, čeprav nisem tekel, temveč kolesaro-hribolazil. Za dober tek na jesenskem maratonu bom vendarle rabil dobre tekaške noge, s temi predpripravami pa si krepim aerobno zmogljivost: srca, ožilja, pljuč in drugih notranjih organov. Predvsem srčno-žilno-pljučni sistem je za dober tek velikega pomena. Kombinacija kolesa in hribov se mi zdi dobra izbira.

A naj povem, da imam z navadnimi duatloni in 3-atloni en velik konceptualen problem. Pri 3-atlonu Ironman je treba na primer najprej preplavati 3.9 km, potem prekolesariti 180 km, oboje samo zato, da se nato preteče še 42 km. (Pa po možnosti še preživi, ne pa tako kot Filipides, ki je vrgel na tek temno senco, ko jo po bitki na Maratonskem polju odtekel proti Atenam in tam dobesedno izdihnil: Zmaga!) Primer duatlona: V nedeljo se je zgodil Duatlon Jamnik 2006 v okolici Kranja. Tekmovalci so najprej prekolesarili 5.5 km, da so potem še pretekli 2 km. (Drugi duatloni so lahko daljši, ta je bil bolj rekreativne narave.) Moj problem je ta: Je res treba iti nekam s kolesom, da se potem od tam naprej teče nekam drugam? Kolo imam sam rad, ker grem z njim na primer v službo, tam kaj postorim, in se potem vrnem domov. V tem vidim večji smisel.
Tudi zato sem se odločil, da obudim staro navado hribolazcev, ki so se izogibali raznim avtomobilskim prevozom do vznožja gora. Klement Jug v svojih planinskih zapisih Stena in smrt piše, kako so šli zjutraj z vlakom do Kamnika in od tam peš do vnožja Grintovca v Kamniški Bistrici ter najprej do Cojzove koče na Kokrskem sedlu. Bila je zima, natovorili so si še vsak po 10 kg drv, tako da so bili v celem obteženi vsak z do 25 kg tovorom, in kot krti so rili po mestoma več kot cepin globokem snegu, da so do polnoči le prispeli do Cojzove koče slab kilometer pod vrhom Grintovca, a enako dober kilometer nad Kamniško Bistrico. Jugova druščina je šla vendarle z vlakom do Kamnika, zato si rajši obujam spomine na pripovedovanje mojega očeta, kako so šli (v enem dnevu) s kolesi iz Ljubljane do Kamniške Bistrice, jih tam priklenili, se povzpeli na Grintovec, sestopili, odklenili kolesa in odkolesarili nazaj v Ljubljano. To, to je zame. Tako sem se že pred leti preizkusil s krajšim kolesarjenjem do Polhovega Gradca (17 km), skokom na njihovo Goro, sestopom in odkolesarjenjem domov. Zdaj pa ob večanju kondicije večam razdalje in višine. Z blogerko Anyo iz Kamnika sva se domenila, da greva enkrat julija-avgusta (leta modro nisva določila) s kolesi do Kamniške Bistrice in od tam naravnost na Grintovec. A kaj takega (- to pomeni okrog 60 km kolesarjenja in 2 km vzpenjanja v eno smer, za Anyo 35 km kolesarjenja manj) zdaj ne zmorem, zato sem se prvo preizkusil v nečem krajšem.

V osrednjih Grintavcih s prislonjenim južnim predverjem vidim štiri imenitne izlete: (i + ii) na Kamniško sedlo in od tod desno preko Planjave ali levo preko Grintavca; (iii) prek Konja in Presedljaja na Veliko planino ter (iv) na Kokrsko sedlo in prek Kamniškega Grébena mimo Krvavca. Dva sem nekoč že okusil: (i) in (iv). Tokrat sem se šel čez Veliko planino (iii). (V zbirki tako manjka Grintovec /ii/ ...)
Slika zgoraj kaže markacije ture: dolga zelena črta za pot s kolesom iz Ljubljane pod Rožnikom skozi Domžale in Kamnik do Stahovice, črtkana bela za avtoštop do začetka doline Kamniške Bele in bela za prečenje Velike planine od severa proti jugu čez sedlo Presedljaj in Konja (1803 m).

5.20h Poženem pedala, sprva kargre počasi, izpod Rožnika proti BTC-ju, parkiram pred Kolosejem, malicam, zraven raztezam svoje ude, namerim se dalje za njim na Šmartinsko in do avtoceste pa pred njo na levo po stari cesti skozi Dragomlje, Domžale in Kamnik do Stahovice. (1h 30min.) Kolo priklenem ob Gostilno pri Planinskem orlu ter se namerim proti Kamniški Bistrici, premišljujoč, ti, saj bi mi lahko kdo ustavil. Ustavi kar prvi. (Hribolazci nasploh radi ustavljamo avtoštoparjem.) V njem dva klena hribolazca. Kam pa kam, mladenič? - Rad bi šel po dolini Kamniške Bele do sedla Presedljaj, od tam do Korošice in na Lučkega Dedca, če bo šlo dobro, pa nazaj na sedlo in čez Konja na Veliko planino in dol v Stahovico, na kolo in domov. Oris poti jima vzame malo sape, o, ta je pa kar dolga, to pa opogumi mene, da se začnem pogovarjati. Dober kilometer pred koncem ceste v Kamniški Bistrici prispemo do vrat v dolino Kamniške Bele, rečice, ki jo pričenja slap Orglice in se že kmalu izlije v Bistrico. Grem iz avta in iz superg v gojzarje, ki sem jih imel privezane na nahrbtnik. Ura je 7.30h in stopim na pot. Najprej stopim nekaj korakov nazaj po cesti do mostu in se nekako spustim v globok kanjon, v katerem žubori Bela. Ne gre brez odrgnin, a potop v jutranji mist napor poplača.

Vrnem se na pot in hodim slabo uro do drugih brzic, no, to je že pravcati slap, slap Orglice. To je en čuden slap: bobni, voda žubori, da bi pričakoval peno in tolmune, pa ni sprva nič videti, le velike skale. Seveda, Bela tu ponikne v zemljo in se na površju prikaže šele spodaj, le malo pred tem ko se preda Bistrici. Zelo lepo je tu, tod sem že hodil pred dobrim letom dni, ko sem se vračal k izhodišču, takrat se mi je utrinjalo tole:

... v dolini ob bučanju vode skrenem desno in najdem stezo k slapu Orglice. Preko balvanov se vzpenjam kakšnih 15 m prav do izvira. Oči si ne morejo odpočiti od razlivanja vode po tolmunčkih. Ne gre naprej. Skočim na drugo stran. Nakar - v presevanem popoldanskem soncu ter pršenju izvira najdem mavrico - in vem, da sem na cilju.

Ob slapu in njegovemu šumenju si privoščim prigrizek. Z jabolkom v ustih se spuščam do tolumna, da bi zajel vodo v plastenko, pa mi na vlažnem kamnu spodrsne ("nezdrsljivemu" Vibram podplatu navkljub), da potopim obe nogi do sredine golenice globoko. Neprijetno mrzla voda mi zalije čevlja, sicer odskočim nazaj na skalo, kot da bi me pičila osa, a sem seveda prepozen, voda me zlahka prehiti, čevlji so polni vode. Lep začetek ture, ni kaj - kaj zdaj? Le kaj, naprej. Pa grem in kmalu pozabim na neljubost. Čez eno uro pa me nanjo sploh spominjajo samo še vlažne lise na gojzarjih. (- "Vendar kam je šla vsa voda?") Tako se vzpenjam po dolgi vzpenjači do sedla Presedljaj. Na desni me spremljajo pečine Rzenika (1833 m).

Do zdaj sem sanjal, kako bi šel s sedla na levo do dobre 2 uri oddaljenega Lučkega Dedca (2023 m) nad Korošico in se vrnil semkaj. Pa zdaj mislim, da bi mi to vzelo kar preveč časa in energije, moje hrane je nasploh malo, zato Dedca preložim na kakšno drugo pohajkovanje tod okrog. Škoda, pa tako sem se veselil, da bi šel tokrat čez 2 km.
Namerim se desno strmo v hrib ... v skalo pravzaprav. Tu se namreč začne strm in nadvse težaven vzpon na Konja (1803 m), vrh tokratne ture. Pravim težaven, ker je skala strma, moram si dobro iskati treh opornih točk, skala je tudi gladka, kjer pa že najdem kakšen oprijemek, se mi odkruši. Pa tako ostre razčlembe ob robovih, da me je strah, nimam samovarovalnega kompleta s seboj, pa tudi ... samovarovanje, če bi ga bil imel, bi me obvarovalo lahke smrti, a na teh čekanih se v vsakem primeru potolčem do krvi in onemoglosti ... Na vrh prilezem obtolčen, vendar živ, in najdem obvestilo o nadelavi prelazene poti.

Poskusim slikati še sebe, ne da bi zgrmel v dolino. Vrh je namreč nasekan in nikjer nobenega prostora, tako da položim fotoaparat na eno skalo, na preostalo pa posedim sebe, a moram se držati ročaja od štempiljke, da me ne pogoltne globina. Da ne rečem nič o vremenu: veter prepihava neke meglice čez vrh, da se dna prepada sploh ne vidi. Pa vseeno: Blogerji, lep pozdrav s Konja. Bo.

S Konja (- ha, bil sem na konju, vsaj tokrat, vsaj enkrat, to je nekaj ... "Better to be king for a night than a schmuck for a lifetime." -- The King of Comedy, 1983) se spustim na planino Dol in vzpnem na Veliko planino.

Prečim jo po dolgem in počez do njenega konca pri Črnuškem domu (1526 m) na jugu. Tu zaužijem joto, tri kose kruha pa premažem s tremi malimi mareličnimi marmeladami, da takšen sendvič čez dobro uro vnesem vase kot poživljajočo energijo, domala krvni sladkor - glukozo. (Na takšnih turah je visok glikemični indeks človekov prijatelj, v dolini ne.)
Z Velike planine se v podolgovatem sestopu spustim do izhodišča v Stahovico. Kar je šlo z menoj: moje obutev, noge in giant, ne stokajo preveč, pravijo, da so nared, da bi še. Pojdimo torej: Ljubljana, prihajam.

Na poti: 5.20h - 18h.
Od tega na kolesu: 2.40h.
V gojzarjih: 9.30h.
Od tega zares hodil: 8h.

Pa še foto-cvetlični utrinek:

Iz mirovanja v miganje in nazaj v mirovanje

2006-06-25T16:03:00.000+02:00

Na začetku risanke Neverjetni, v originalu The Incredibles (2004), gre g. Neverjetni v pokoj, svet upokoji superheroje, ljudje nočejo več njihovih uslug. G. Neverjetni nekako zaživi povprečno življenje, dobi pisarniško službo in večji vamp, kolca se mu po starih časih, a starih cunj ne sme več obleči. Pa prejme klic in gre na tajno misijo, da bi zaustavil uničujočega robota. Spopadeta se na bregu brbotajoče lave. Robot je opazno močnejši, a ga g. Neverjetni vrže na finto in preko sebe v lavo. Nad svojo potezo je silno zadovoljen, da krohotaje stegne roko proti potabljajočemu se robotu, ha, pa sem te, he he, a ha ha, se krohota in se odloči, da bo zamahnil z roko v znak zmagoslovja, nameri in sproži ... pa mu zaskoči hrbet. Aau, moj hrbet. - Ja, tvoj hrbet.

Verjetno bi se g. Neverjetni obvaroval te poškodbe (ki jo nato pozdravi robot-kiropraktik, ki ne umre v lavi - i, kako pa to ... več v risanki), dasi bi vedel kaj o modroslovju prehajanja iz mirovanja v miganje in nazaj v mirovanje. Naj zato sam napišem nekaj o tem: mojo zgodbo pa zgodbi Janeza Ruglja in Fraceta Cokana.

Moja zgodba je matematično fizikalna, kot sem matematični fizik sam. (Na sliki levo tik pred koncem vznemirljivega vzpona na Ogradi /2087 m/ - kopastega vršaca severno od Bohinjskega jezera in neposredno nad Planino v Lazu, eno najlepših alpskih planin pri nas in v evropskih Alpah nasploh - konec meseca junija lani. Ker mi je Planina v Lazu nadvse ljuba, bi rad napravil krajši oddih s foto-utrinkom iz treh različnih oddaljenosti. Vse je posnel Edo Grabrijan, vodnik iz PD Lj. Matica.)

* * *

Imam nekaj izkušenj s telovadbo. Najraje se vadim aerobno v: teku, kolesarjenju, plavanju, kdaj pa uidem še v gore. Pred tekom počasi hodim, podaljšujem korak, dokler se ne začnem potiti, se ustavim, zakrožim z okončinami, vratom, naredim primerne raztezne vaje in že pričnem teči, najprej počasi s krajšimi koraki, ki so kmalu daljši in dovolj hitri.
Sploh menim, da v prehoda med mirovanjem in miganjem ter nazaj mirovanjem sodi nekaj konkretnega. Zato je po moje primer časovnega prehoda, kot ga kaže naslednja slika, slab.

To po moje ni dobro. Resda vzame najmanj časa, je časovna optimizacija (biti najdalj v polnem miganju, hkrati najdalj v mirovanju), a že zgolj tehnični izraz - matematik bi rekel šibka rešitev - ne obeta dosti.
Uporabil sem izraz polno miganje pa naj ga še razložim. Polno miganje ni:

- občasen sprehod na primer po gobe,
- vzpon na kakšno vzpetino nekajkrat na leto,
- dva tedna sončenja in poležavanja na morju,
- nekajkraten spust ob smučarskih vlečnicah ob zimskih nedeljah
- ali gospodinjstvo.

Pa tudi kakšen kilometer s kolesom v službo in nazaj še ni kolesarstvo. To so zmotna stališča. Polno miganje je treniranje srca, ožilja, pljuč in okončin in telesa nasploh v bližini njihovih skrajnih zmožnostih, kot je onaniranje ponavadi skrajno zadovoljevanje spolne potrebe. - Se kdo zadovolji, če se enkrat poboža po prsih, podrgne po splovilu?
Podobna je razlika med joggingom in aerobnim tekom. Da pa se vrnem na sliko zgoraj, bi rad ponovil, da se mi zdi slaba investicija za naprej, saj prinaša negativne obresti:

- telesne: poškodbe mišic in sklepov, saj se telo ne odziva dobro na takšne hipne (mat. neodvedljive in fiz. fazne) spremembe,
- duševne: športanje se priskuti, da navdušenje po par dnevih, tednih, pade in da neradi mislimo na naslednji tek. Ta negativen duševni odziv (angl. feedback) je soroden telesnemu. Sprašujem se, kateri je hujši, vsekakor je zelo hudo oboleti za obema.

Meni se zdi boljši prehod, kot ga kaže naslednja slika.

Resda je zdaj polnega miganja manj, saj vrhnjemu platoju odškrbneta nekaj časa ogrevanje in ohlajanje, pa tudi iz mirovanja je treba prej in vanj se vrne pozneje. Vseeno je to zame dobra investicija, saj mi prinaša pozitivne obresti:

+ telesne: mišice so hvaležne, po vadbi ne bolijo, ne stokajo (ni muskelfiberja, angl. DOMS / delayed onset muscle soreness) in ostajajo oziroma napredujejo v elastičnosti in raztegljivosti,
+ duševne: v vadbi uživam. Med njo malo mislim nanjo samo. Pravzaprav sem med tekom domala ves duhoven.

Vse kaže, da je treba iti iz mirovanja v miganje in nazaj v mirovanje na varen in preudaren način. Na voljo so: ogrevanje, raztezanje in ohlajanje. Koristno je to poznati, kot je koristna telovadba.

* * *

Kaj poreče o tem domala vse-vedi Janez Rugelj:

Pred začetkom treninga ali tekme se je treba ogreti in narediti vaje za raztegovanje tetiv in mišic. Ogrete mišice bodo laže in hiteje opravljale svoje delo, nevarnost poškodb pa bo manjša. Ogrevanje se lahko začne z lažjo masažo nožnih mišic, nato pride na vrsto lahkoten tek za 5-10 minut, za njim pa gimnastične vaje v gibanju ali na mestu (vaje za mišice ramenskega obroča, hrbtne mišice, hoja po prstih in petah itn.)
Kot povsod je treba tudi pri ogrevanju najti pravo mero. Ne pretiravajte niti z dolžino niti z intenzivnostjo. Po ogrevanju tri do štiri minute delajte vaje za rategovanje mišic in tetiv. Pomembno je, da to počnete počasi in brez hitrih gibov, tako da ti ne bodo povzročali bolečine. Koliko je raztegovanje koristno pred treningom ali tekmo, je pomembno tudi po večji telesni aktivnosti, saj preprečuje preveliko zakrčenost in utrujenost.

(- Več o psihiatru Janezu Ruglju, tej vesti dela naše družbe in nadzorniku pri gradnji zrelih osebnosti, sem pisal na svojem blogu: 26.5.2006)

* * *

Kaj pravi France Cokan, večkratni zmagovalec havajskega ironmana v svoji kategoriji, ki bo avgusta dopolnil 75 let (slika je stara nekaj dni), in ki me je opozoril na zanimiv razkol strokovnjakov ravno na pol o koristih raztegovanja pred vadbo. Ena stran namreč pravi, da pospešuje poškodbe, druga da brani pred njimi.

Za ogrevanje pretečem dva do tri kilometre. Ohranjam približno isto frekvenco korakov kot za tekmo, le da so krajši, ker mišice in vezi niso ogrete. Upam, da me to uči držati tempo v tekmi. Podobno frekvenco (okrog 180 korakov na minuto) držim pri teku v bazenu in na kolesu. Moj tekaški partner je deset centimentov nižji od mene, a dela daljše korake z nižjo frekvenco, ne da bi se silil z dolžino. Je 30 let mlajši in bolj elastičen.

(- Več o Francetu Cokanu, bržkone največjem slovenskem športnem veteranu vseh časov, sem pisal na svojem blogu: 4.6.2006)

* * *

Omenil sem raztezanje oziroma stretching kot enega izmed možnih delov prehoda iz mirovanja v miganje. Res se splača povedati kaj več o njem. In to tudi nameravam narediti v enem prihodnjih zapisov. Stretching imam jako rad, dá mi namreč možnost, da sem, kar sem, in da pri tem uživam. Stretching ni vezan na šport, bolj na življenje samo. Ujet sem v svoje telo - pa da ga ne bi bolje spoznal, čutil v celoti, in bil zadovoljen, kakor sem se rodili, marveč se potrudil pa šel do svojih meja in prek? Kot povsod je treba tudi tu začeti preudarno, torej zlagoma. Potem je stretching rad v veselje.

V novem filmu Prevzetnost in pristranost, v originalu Pride & Prejudice (2005), želi ga. Bennet na vsak način najti svojim hčerkam primerne može. Tako srečajo bogata in samska gospoda Darcyja in Bingleyja. Slednji se na prvi pogled zaljubi v eno od Bennetovih punc, prelestno Jane, g. Darcy pa v njeno sestro Elizabeth, ki jo lju ... jo lju ... jo ljubi, čeprav tega do sredine filma ne zna povedati. (Ker ga Elizabeth zavrne, prizna to še enkrat na koncu. Potem ga Elizabeth sprejme. Pravici je zadoščeno.)
Na začetku pa Darcy ne zna artikulirati svojih čustev. Pa jih pokaže drugače. Elizabeth obišče bolno Jane na posestvu g. Bingleya, da jo pripravi za pot domov. Gostitelj in g. Darcy pospremita dekleta do kočije, Elizabeth se obema prikloni v zahvalo za gostoljubje, se obrne, da bi šla pa začuti roko g. Darcyja, kako ji pomaga v kočijo. Presunjena oba, Elizabeth obstrmi, g. Darcy pa v maniri kavalirja odkoraka nazaj v hišo, pri čemer si razteza desno dlan. Čemu? Raztezanje pripravi mišico na miganje, reče ji, zbudi se. Več krvi gre v tisti del telesa, človek je bolj pazljiv, pozoren in impulzi se med živčnimi končiči hitreje prevajajo, da se stvari bolje čuti. G. Darcy ima Elizabeth rad, zato razteza svojo dlan, da bi čim dlje obdržal okus po njej, čeprav le nezavedno in nagonsko. Pravimo, da je stetching iskren.

Dihanje

2006-06-23T11:42:00.000+02:00

Da pristavim tudi moj piskerček k maratonski kuhinji, sem se odločila, da nadgradim post iz mojega bloga…ga razširim in obogatim z najdenimi informacijami o temi teka in nekaterih dihalnih težavicah....

Če je možnost se vsak večer odpravim laufat…no si naredim tako da grem, razen če nisem zmenjena za kakšen »dejt«:) Trenutno treniram en krog, ki sem si ga zadala in ga bom postopno povečevala. Povečala ga bom, ko mi bo po teku ostalo še dovolj energije da nadaljujem, nočem pa preveč obremeniti tako sklepov kot celotnega telesa. Moje mnenje je, počasi in ziher. Škoda vseh poškodb in napačnega treninga, še posebej pa nočem da se mi tek zameri (se mi je že v prejšnih letih in potem sem zmeraj rajše vrtela pedala).
Edino kar me zadnje čase moti je moje nepravilno dihanje, imam moč in čutim da lahko nadaljujem, dokler me ne začne boleti v rebrih, saj veste tista neprijetna bolečina, ki se pojavi ob nepravilnem dihanju. Ja, mislim, da bom morala to najprej popraviti…vendar še sama ne vem točno kakšno je pravilno dihanje. Mislim vem v teoriji, vendar je pomoje dosti odvisno od posameznika…saj vem kompliciram, ali pa tudi ne?

Kakšno pa je pravilno dihanje?Skozi nos, usta?Kombinacija? Po forumih piše vsega boga, zgleda da je res odvisno od posameznika…na tekaškem forumu pa pravijo »vseeno, če dihaš skozi nos, usta ali pa čez ušesa , važno je le, da pride dovolj kisika v pljuča, kri in mišice« :)

Kaj sem našla? Moje ugotovitve so pravilne! Bolečini, ki se pojavi pri teku tik pod rebri, je vzrok vranica,in sicer nepravilno dihanje. Hitrost teka mora biti prilagojena pogovornemu tempu, torej se moraš biti ves čas sposoben normalno pogovarjati, drugače imaš že prehiter tempo, seveda govorim za dolge razadlje. Če tečeš prehitro, postaneš pri dihanju površen. Dihanje postane plitko in nepravilno, zato začne boleti:( Torej če se odločim laufat 10ko, to pomeni da moram biti 8 km zmožna predebatirati celotno sceno in hinavsko šimfat čez vse bejbe in tipe(hahaha-joke), ostala 2 km pa se lahko pomatram in tečem hitreje, tudi čas nekaj šteje. Bistvo je torej dihanje, le tega pa moram še osvojiti, tudi tek zahteva svojo disciplino, ni tako lahko kot zgleda…da vzameš tekaške copate in laufaš kot Forest Gump…pravilno dihanje, pravilno polaganje nog, skrb za sklepe in mišice, vse ima velik pomen. Tako kot pri vsakem športu, se je tudi teka treba lotiti pravilno, drugače lahko tvegamo razne poškodbe, od zvinov, zlomov, nategov kit, itd. Tudi pri fitnessu ne dvigneš takoj največjo in najtežjo utež, vendar počasi prihajaš do te točke….
Obstaja še druga vrste bolečine, ki se pojavlja, in sicer v spodnjem delu trebuha, del trebušne prepone, t.i. bodec. Vzrok temu pa naj bi bil prepoln želodček, oz. pred tekom (vsaj 2 urci) naj tekač ne bi jedel, odvisno od posameznika. Pri tem si lahko pomagamo tako, da si ta del trebušne prepone okrepimo, hkrati pa kot že prej rečeno pazimo na dihanje.

To so nekatere težavice, ki se pojavljao pri teku, mene moti predvsem tista pod rebrom…rebra stran pa bo:D hihi. Ampak ni ga vraga, da ne bomo tud to uštimali ne…

Yupie, volje je še na pretek, ne znam opisati občutka, ko veš da imaš vedno več kondicije…in s5 preizkušaš svoje meje po še več in še dalj:) ko ni zadihanosti in energija ostaja tudi za ostale neumnosti po treningu:)
Uživajte in lepo miganje čez vikend!

Samo še 135 dni: Čez Spodnje Bohinjske gore in skoznje nazaj

2006-06-18T18:23:00.000+02:00

Za tek ni dober le tek, sem dejal pred dnevi (14.6.) In res, mnogi izkušeni atleti pravijo, da se športniku splača razviti multišportno, saj bo takšen bolj fit, težje se bo poškodoval pa še naveličal se zlepa ne bo, saj postane vadba zanimiva in razgibana. Zdravnica in 3-atlonka Nada Rotovnik Kozjek navaja, da je svoj tek na 21 km brez posebne tekaške vadbe, a z dopolnjujočima vadbama kolesarjenja in plavanja, pohitrila za cele pol ure! z 1.50h na 1.20h.
Lepa hvala za takšne vzpodbudne zglede. Zdaj sam še rajši sedam na kolo, edino za plavanje je Ljubljana veliko manj primerna kot kakšno morje ali Bohinj, a vse kaže, da enkrat do dvakrat tedensko plavanje v Tivoliju ne bi smelo biti prevelik problem.

Vsemu temu zelo rad pridam hribolazenje. Posebej hoja navkeber je lahko intenzivno aerobna telovadba, kar pomeni, da krepi telo: veča sposobnost nog, srčno-žilnega sistema in pljuč, od tu tujka aerobno za krepitev sposobnosti telesne porabe kisika. Vse to koristi tekaču.
Vzpon na goro je čudovita stvar. Je tih in intimen ter tako telesen kot mentalen. Rad imam občutek usklajenosti delovanja mišic, srca, pljuč in prepletanja misli. Ko višino premagam, me preplavi nek drug občutek, ki je drugačen, a enako sladak. Podoben je, že veš čemu. Nekaj o tem neposredno tudi Miha Potočnik, eden izmed naših "ideologov" hribolazenja:

Najlepši trenutek na turi je pač tisti, ko po krajšem ali daljšem naporu srečno dosežeš svoj cilj, vrh, tam lepo sedeš, odložiš nahrbtnik in se zazreš, sam nad seboj zadovoljen, čez stene in grebene v daljavo. Kje daleč so skbi in nadloge, kako nizko je vsakdanjost! Saj se ti zdi, da je vedno nedelja in praznik, kadarkoli romaš po naših robeh, da venomer potrkava in zvoni k veliki maši. Kakšna škoda, da jih privabi tako malo! ...

Tokrat so mi resda nagajale muhe, kar preveč jih je bilo, vendar ko sem enkrat zdrknil v meditacijo, me nuhe niso več motile, potem zgoraj pa jih ni bilo več. Podobne meditativne trenutke doživljam, ko imam izvotljen želodec pa obenem ne mislim na hrano (res se mi kdaj tako zgodi; od tu vodi pot k plemenitemu postenju, ki ga še ne poznam), tako premišljujem, ali je to razlog, da sestradanim Afričanom ni mar za muhe na obrazu? Lakote so se navadili, ne mislijo na kruh s putrom in medom, tega sploh ne poznajo, le na kaj mislijo? Imajo glavo in možgane kot mi vsi.

Spomnimo še slabo stran lazenja po hribih. Hoja, tek, kolesarjenje, plavanje, vse v zavetju majhnih sprememb nadmorske višine (plavanje še posebej, he he), to so nepoškodbeni športi. Pri hribolazenju je super predvsem hoja navzgor in sprehod po grebenu, a potem je treba priti še dol, iti navzdol, in takrat noge, sklepi, predvsem kolena in kolki vedno trpijo. Je treba paziti, iti previdno, se opirati na palice, oprijemati skal, vej, razbremeniti sklepe karseda, pa imeti srečo.

Tako se je dogodilo, da sem imel v petek dopust pa sem jo mahnil v gore. Povzpel sem se na zid Spodnjih Bohinjskih gora (SBG spodaj), se priključil na Slovensko planinsko pot (SPP), prehodil enega lepših kosov te poti, se spustil do Bohinjskega jezera ter še enkrat premagal SBG, tako da sem šel skoznje z vlakom.

Na sliki zgoraj severozahodna Slovenija v lasti Julijskih Alp. Ko se jim človek približa od spodaj in se povzpne na idrijske ter cerkljanske hribe, morda že misli, da je tam. Pa kmalu zdrkne v Selško dolino - nakar se hipoma vzpne še više na mogočen zid SBG z najvišjim vrhom Tolminskega Kuka (2085 m), ki Julijce zares začenjajo. Na vzhodu se dvigajo izpod temačne Jelovice na pogorje Ratitovca, nakar se oblikujejo v masiven greben, izostren na primorsko stran in pohleven na bohinjsko, ki poteka proti zahodu in se izteče v Vratca (Bogatinsko sedlo). Od tod se vzhodno, preko Komne dviga najmogočnejša, osrednja Triglavska skupina; zahodno pa se začenja (malo posebna) Krnska skupina Julijskih Alp.

Na sliki zgoraj zemljevid ture s štarno markacijo v zaselku Podbrdo in vzponom na Črno prst, nadaljevanjem do Rodice in sestopom do Ribčevega lazu ob Bohinjskem jezeru. Od tu bus do Bohinjske Bistrice in vlak skozi predor nazaj do izhodišča.

Z avtom iz Ljubljane-Viča do Škofje Loke in naprej skozi Železnike, Zali log in Petrovo brdo do Podbrda. Mimogre, tu so ravno včeraj gostili najboljše gorske tekače 5. Gorskega maratona štirih občin, verjetno najlepše tekaške prireditve pri nas. (Sam mislim, da bom pripravljen zanjo čez okrog 5 do 10 let.)
Podbrdo je čuden kraj, poln mista in tako globoko odmakanjen v Selško dolino, dolino Sore Selčice, da se zdi, kot da utripa nekako sam zase. Sam se ga spomnim zaradi štirih stvari: poleg omenjenega teka še Ribogojnice-restavracije Pri Slapu (slika levo) s pečenimi postrvmi ob cesti tik pred krajem, v kraju pa Doma za ostarele in železniške postaje.

Zaženem se v asfaltirano strmino, nakar pred menoj ustavi avto, v njem pa zaskrbljena gospa. Da je šla s psom na Črno prst (okrog 1300 m n.v.), pravi, pa da je psu ob sestopu čisto na koncu zabilo noge ("dobil krč?" - op. Bo), da se je sesedel in nem, trmasto obležal na tleh. Da gre zdaj po moža, da ga bo s traktorjem pripeljal v dolino, da je težak, pristavi. Da naj se ga ne ustrašim, in da je ona vsa iz sebe. Ježeš, rečem, a mu dam kaj za piti? Gospa se tega strašno razveseli, da me pelje do njene hiše, dá kanto vode pa skodelo za psa. Tako dodatno otovorjen stopim nazaj na pot.
In res, čez nekaj minut naletim v gozdu na psa - bernardinca Dona, tako mu je ime -, ki leži čez širino steze.

Srce mu noro bije, rekel bi z 200 udarci na minuto. Napolnim mu skodelo pa se čudim, zakaj noče piti, samo vame buli. Nič, odrinem naprej pa čujem, kako se hlastaje odžeja. To je zanimivo, to da pred menoj ni hotel piti, čim pa sem šel preko in zdaj hodim proč, pije kot žaba. Moram vprašati koga, ki se spozna na živalsko psihologijo, zakaj je tako. Vendar je navsezadnje podobno pri marsikateremu človeku, a ni, da rajši jé in kontemplira v samoti, kot da bi se na primer prežvekovaje pomenkoval, gotovo pa mu ni do tega v prisotnosti neznanca. Tako Dona delno razumem. Nič mu ne zamerim seve, vesel sem, da sem mu lahko pomagal in ga odžejal.

Vzpon na vrh je strm in dolg, moje spoštovanje do gorskih tekačev (na sliki rumen trak za znak trase) pa se vsakič še poglobi.
Večina hriba je pod gozdno mejo, pol ure pod vrhom pa gozda zmanjka, da pred menoj zasije prostrano pobočje, kjer so še nedavno tega kmetje z nekakšnimi derezami kosili travo.
V hipu sem na vrhnjem prevalu Čez Suho, kjer se mi prvič razprostrejo mogočne gore Triglavske skupine, med njimi seveda najimenitnejši Triglav, povečinoma še kar bel.

Zdaj stojim na SPP! (O tej najimenitnejši planinski poti pri nas sem pisal 16.4. (v 3. komentarju) in v zapisu okrog Janeza Ruglja 26.5. Pot gre naprej proti Rodici, najvišjemu vrhu tod naokrog, čez katerega gre SPP.
Vesel sem, da hodim tod. Čeprav veter čez greben prepihava meglice, da je vidljivost slaba, pa je ta del SPP že samo zaradi možnosti stopanja eden najlepiših in najbolj slikovitih: Pot vije večinoma po vrhu grebena, marsikje ostrem kot noževem rezilu; nasekanem, da ostro skrotje (razčlenjeno skalnato pobočje) moli v špicah, stolpih in škrbinah navpik; pot se zdaj umakne kakšnemu vrhu na bolj pohlevno stran Bohinjske doline na severu zdaj na prepadno stran Baške grape na jugu. Marsikje je pot izpostavljena in zahteva trezen korak in oprijemanje ter varovanje z jeklenicami. Nujna je posebna pozornost, še posebej bolj vrtoglavih.

Pogled po grebenu nazaj proti Črnemu vrhu ...
... in naprej proti Voglu - gre za vrh, smučišče je dobilo ime po njem.

Posrečena pot me kmalu pripelje na Rodico. (Bo na sliki spodaj zares pozdravlja z vrha, čeprav je prilepljen na ozadje iste slike, ki sem mu /ozadju/ najprej pošteno spremenil svetlost in kontrast, da se vsaj malo vidijo gore v ozadju, vidljivost je bila slaba, da je kaj, kriva na primer sopara zraka - a začuda tistega dne neviht ni bilo.)

Od tod se spustim na preval Čez Suho, nakar začnem sestopati severno proti vasi Ribčev Laz ob Bohinjskem jezeru.

Naletim na turnega smučarja. Si misliš, kam pa kam ... Saj vem, snega ni ravno veliko, a v raznih žrelih in žlebovih ga je še najti dovolj za nekakšen spust, vendar bolj slab kot ne. Jaz že ne bi rinil zdaj sem gor v pancarjih! Ker ravno ta del poti je najbolj dolg, a je zato pot navzdol bolj pohlevna, da prav tako ponuja užitek. - Pa sem ga vzel.

Ribčev laz, ah, zaselek tik ob Bohinjskem jezeru, je kraj pod Soncem, kjer bi rad preživel eno življenje. Tako kot je umeščen v naravo, ponuja imenitne možnosti za ves šport, ki ga ljubim: je sanjski bazni tabor za lazenja po Julijskih Alpah, prav tako pa je kot nalašč za vadbo 3-atlona (tekanje, kolesarjenje in plavanje) ob in v jezeru. Ah! ko bi me slišal, kdor odloča, takšne so moje želje za naslednje življenje.
Vesel sem, da se tu zapletem v pogovor z domačinko, ki ureja svoj vrt, in nato še z receptorko v info-točki, saj izvem mnogo koristnega. Zdaj vem: kje lahko pravilno in za koliko parkiram, vem za vozni red busa in vlaka in kako ter kje rezerviram kakšno sobo v apartmaju. Ne morem pa si ogledati (zloglasne) novogradnje kompleksa hiš tik ob Hotelu Bohinj nad jezerom, saj moram pohiteti, da ujamem zadnji bus do Bohinjske Bistrice in tam podobno zadnji vlak, ki me bo skozi dobrih 6 km dolg predor pod SBG pripeljal nazaj do izhodišča v Podbrdu. Na železniški postaji vidim plakat, ki slai letošnjo 100 obletnico prekopa predora, na njem pa pomenljiv sestavek iz tistega časa, ki je slavil to kolektivno penetracijo.

Sledilo je nekaj govorov, nato pa je pritisnil nadvojvoda na električni aparat, nastala je skrivnostna tišina, katero je pa hipoma prekinil strel, oznanujoč, da je zadnja stena prebita. Veseli klici gostov in delavcev so odmevali po predoru, razsvetljenem z električnimi žarnicami. Na mestu, kjer je stala zadnja skala, so delavci hipoma postavili vence; izmed njih pa je žarel v električnih lučicah napis "Franc Jožef I."

Ko prilomastim do avta, se že dela mrak. Doma me čakata delo in Jo, zato postrvi za večerjo preložim na naslednji izlet v te kraje. (Na sliki spodaj se vidi izrazit Črni vrh in enako izrazito sedlo do Koble na desni, ki je podobno kot Vogel prvo gorski vrh in nato smučišče, in neke gore pred Rodico daleč na levi.)

V gojzarjih: 10.15h - 20h; od tega zares hodil: 7.5 ure.

Bil na: Črni prsti (1844 m) in Rodici (1966 m). - Dam nagrado, 2000 SIT, nakažem prek Klika, tistemu, ki zapiše v komentar, kaj vrhova v smislu SPP še povezuje razen tega, da sta dva izmed 71 vrhov z žigi in da si sledita (rešitev naj bo pravilen odgovor s kratko razlago vzroka)?

Na poti sem pazil, da sem pomandral čim manj rožic. Kakšne so namreč posebej lepe, le poznam ne nobene. Pa kdor bi res rad kaj povedal, bo najprej na besede gledal!? - Vseeno bi rad vedel, kako se kakšni reče. Kot kakemu dekletu, za katero bi kdaj rad vedel, kako se kliče. Poznam le modro rožo desno zgoraj, rečejo ji Witasekina zvončica. Poznaš ti katero drugo?

Običajno se teče v običajnih tekaških copatah

2006-06-15T22:30:00.000+02:00

Blogerka BeeBee, ki je ravno te dni dobila sestro v blogerki Nadhezi s slikco-podobico očesa (obe kažeta desnega), slednja pa se tudi ravno te dni poti pod težo zahtevnega izpitnega gradiva na poletnih rokih ljubljanske medicinske fakultete, je ... o ne, to je pa že kar preveč podobno Nedelovemu Šepetu sedmega dne Aleksandra Luca, to nikamor ne vodi, naj poskusim znova.

Blogerka BeeBee je na svojem blogu objavila vest o novitetni obutvi Vibram FiveFingers in nas, maratonce, še povzvala, naj to čudo preizkusimo. Zakaj pa ne? he he.

Tam na strani proizvajalca piše, da je bila obutev sprva narejena za bolj mirne športe, kjer mora biti športnik trdno na tleh: jadranje, kajak po morju ipd. A FiveFinger, PetPrstnik je kmalu dobil privžence tudi med tekači. Proizvajalec navaja mnogo koristi. Ljudje tečejo maratone in navajajo mnoge koristi, running shoeles benefits body and sole. (- Vir Health Journal: Runners and athletes are always searching for the perfect shoe to improve performance and reduce injury. But some say shoes are the problem, and the best solution may be training without them ... - Kar me mimogrede spomni na en odstavek iz Štoparskega vodnika po galaksiji.)

Na sliki Ted, Barefoot Ted, za Bostonski maraton je rabil 3.20h.
Samo še vprašanje časa, kdaj bo Polet objavil test. To bi bilo hecno, ko bi ga najprej jaz!

Ozrimo se vendarle še na bolj domače tekaške copate ali še bolj domače superge. Tu velja, da se splača tek vaditi v dobrih copatah. Nekaj nasvetov:
- Podplat naj dobro blaži. (- Očitno gre pri PetPrstnikih za neko drugo filozofijo teka!?)
- Podplat naj bo dovolj debel in mehak, da amortizira udarce nog ob tla. Peta mora biti malo više od prstov.
- Obutev je treba še pred obrabo zamenjati, da ne pride do kakšnih resnih poškodb.
- Za maraton naj bodo nove superge dovolj velike, da je med vrhom palca in konico copata 1-2 cm prostora.
- Stopalo in copat naj najprej seveda postaneta "dobra znanca in prijatelja", predno gremo na prireditev. Z novimi copati je dobro steči vsaj dva mesca prej.
- Skratka, copat naj bo kakovosten, četudi stane kak tolar več, saj navsezadnje tekači ne rabimo veliko opreme, bodimo zato pri nakupu bolj radodarni.

Moji prejšni copati so se že pošteno obrabili, pravzaprav izrabili, zato sem si kupil nove: NIKE AIR PEGASUS. Tudi prej sem imel te, starejši model.

Gre za zimsko-jesenske čevlje, za katere Polet pravi tole: Najuniverzalnejši model, dobro poznan med tekači(cami). V zimski izvedbi je zgornji del narejen iz membrane CLIMAFIT, ki dobro in zelo dolgo zadržuje vodo. Zračna blazinica po celem podplatu. Poleg membrane se od klasičnega modela razlikuje še po profilu oz. dvojni trdoti podplata. Deli na njem so iz mehkejše gume, ki ima dober oprijem na gladkih ali mokrih, tudi zahtevnih površinah. Model je zaradi dobrega in nevtralnega blaženja namenjen dobrimi tekačicam s supinacijo. Odsevniki povsod.
Morda bi si moral omisliti pomladno-poletne copate, vendar me privlačijo prav takšni bolj grobi za poljubne razmere, za čez drn in strn, ki se zlepa ne zrabijo, in ki so v glavnem dobri tako za skakanje po PST-ju kot vzponu na Grmado in potem kolovratenju po koreninah in skalah navzdol. Zgledajo kot oklepnik, v njih se počutim kot v oklepniku, pa vendar so tudi lahki. Rad jih imam.

Pa še ta nasvet: Copate sem nabavil v Tomas Sportu in dobil 20 % popust, tako da so stali dobrih 19 tisočakov. Kako to? Sem namreč Bo, (lahek) uporabik Tekaškega foruma.
Prodajalec bil je prijazen, odgovoril mi je na veliko vprašanj. Odgovori so bili premišljeni in smiselni. Želim povedati, da branje testov copat v Poletu pred nakupom sploh ni nujno.

Kdaj sem jezen nase in potem kmalu na druge ter sploh cel svet. Takrat si želim, da bi se kot Forest Gump nekam obrnil in začel teči. Šel bi naprej naprej do konca sveta, se dotaknil zidu ali pogledal v prepad ali navzdol po slapu, karkoli je že tam, se obrnil in tekel nazaj.

Forrest Gump: [running] I had run for 3 years, 2 months, 14 days, and 16 hours. [he stops and turns around]
Young Man Running: Quiet, quiet! He's gonna say something!
Forrest Gump: I'm pretty tired ... I think I'll go home now.

Za tek ni dober le tek

2006-06-14T19:55:00.000+02:00

Zdaj gre dve leti, odkar se bolj resno spoznavam s tekom. Zakaj ne več, morda je kriv preglobok študij, le malo sem med njim mislil na takšne stvari. A pravijo, da kdor ni zdaj, nikoli ni. Optimistična misel.
Teka nikakor nisem še zapopadel v celoti. Kondicija se mi veča, tudi vadba med prejšnima letoma ni bila tako dodelana, kot je danes, in seveda, kot šele bo. Svoja najboljša tekaška leta šele čakam. (Očitno sem danes poln visoko optimističnih misli.) Dr. Ullyt, specialistka za športno medicino in trenerka: Kot športnik ne boste dosegli vrhunca, dokler ne boste neprekinjeno trenirali okoli deset le. - Ali cilja le na profesionalne ali tudi na amaterske športnike, ne pove, ampak po moje na vse, ne vem, zakaj ne.

Tek mi je tako že kar drag prijatelj. V njem najdem zadovoljstvo pa tudi neko zavetje, kjer sproščam negativno energijo. (O slednjem gotovo več drugič). Sicer zahteva veliko potrplenja in samodiscipline, a tudi da enako veliko.

Bolj resne tekaške vadbe pa me vendarle zmatrajo tako, da naslednji dan recimo še ne morem teči. Včasih sem počakal kakšen dan ali dva pred naslednjim tekom ali pa kar šel naslednji dan tečt bolj zlagoma. Zdaj pa vem, da je lahko naslednji dan na vrsti kolo. Enako dobro bi bilo plavanje, a v Ljubljani je za plavanje slabo poskrbljeno. Vzame kar preveč časa. Tako smuknem na kolo in se zaženem po stari cesti od Ljubljane-Viča do Polhovega Gradca tja do konca do Čebelarskega doma, tam se malo spočijem, raztezam, pa že odšibam nazaj v Ljubljano. Nazaj grede sploh leti, saj sem prej pridelal dobrih 150 m višinske razlike. V obe smeri je skupaj 35 km, kar mi vzame dobro uro. Čeprav že vozim na aerobnem pragu (srčno-žilni sistem v konkretnem pogonu), imam pri kolesarjenju še veliko rezerve. Ena je že ta, da so pravi kolesarji s svojimi zaklenjenimi stopali za celo 1/3 bolj učinkoviti od mene, ki vozim v navadnih supergah in tako ne morem vleči padal še nazaj.

Sicer se mi zdi zanimiv ta pojav, da lahko rahlo natreniran športnik brez problemov dnevno menja tek in kolo. (Želim si, da bi bil lahko dodal še plavanje.) Ne vem točno, zakaj je tako, še proučujem, vendar lahko pojav potrdim. Nazadnje sem ga poskusil v nedeljo, ko sem zjutraj kolesaril v Polhov Gradec. (V soboto sem šel prej na daljši tek.) Cesta je bila prazna, do kolesarjev prijazna, asfalt dobro vozljiv.
Del resnice razkrije dvoje dejstev:

- Pri teku je aktivnih 60 % mišic, pri kolesu pa le 40 %. Vprašanje je, katerih 60 in katerih 40. Gotovo imata tek in kolo nek skupen presek istih mišic, vendar dvomim, da je ta večji od 20 %. Pa tudi iste mišice morajo pri teku delati nekako, pri kolesarjenju drugače.
- Triatlet, 3-atlet (to je takšen športnik, ki je natreniral tek, kolo, plavanje in prehode med njimi) lahko trenira skoraj neprekinjano, saj ima vedno nekaj skupin nebolečih mišic, ki lahko opravijo trening ene ali druge od njegovih disciplin.

Vse to se sklada s knjigami, ki navajajo, da je vpliv "multišporta" na telo ugoden, predvsem zaradi:

- manjše možnosti poškodb (telo je "multi-pripravljeno, -odporno"),
- "multišportnik" je bolj čil (angl. fit) od športnika ene same discipline,
- pa tudi naveličanost se zlepa ne zgodi, ampak postane vadba zanimiva in razgibana.

Zato sem optimističen glede mojih naslednjih (pol)maratonov. Poznam veliko ljudi, ki so se lotili kombiniranja omenjenih disciplin: teka, kolesarjenja in plavanja. Skromni tekaški vadbi navkljub so (močno) izboljšali svoj najboljši čas - mislim na popravo časa na 21 km z 1.50h na 1.20h. Pa mi sploh ni do teh 30 min, da ne boš mislila, prej mi je za 30 min več sposobnosti. Tole meji na filozofijo in sicer takšno, da sicer dejansko še vedno lahko tečem 1.50h, ampak zdaj "za 30 min bolj udobno". Kako udoben tek mora biti to! si približno predstavljam, če pomislim, kako udobno bi tekel lanski polmaraton, ki sem ga sicer pretekel v dobri 1.50h, če bi ga bil tekel okrog 2.20h.

Ljubljanski maraton

2006-06-13T20:35:00.000+02:00

Mislim nanj. Morda misliš tudi ti. Kaže povedati več.

Udeležiš se ga lahko na različnih razdaljah: 10 km, 21 km ali 42 km.
Da postaja prireditev pravi slovenski tekaški praznik, priča zgodovina udeležbe na spodnji sliki od prvega maratona leta 1996 do desetega leta 2005. Na manjši vloženi sliki Letnega prirastka lahko vidimo, da se število tekačev vsako leto poveča za nekako 23 odstotkov, kar pomeni, da če jih je bilo lani okrog 4400 (na omenjenih treh razdaljah med moškimi in ženskami; /naj/mlajši, teh zdaj ne upoštevamo, lahko tečejo še na nekaj krajših razdaljah), jih bo letos okrog 4400 x 1.23 = 5400. (- Vir: Uradna stran prireditve.)

Tekačev 5400 pa je že kar nekaj, bolj točno okrog 2% Ljubljančanov. Seveda ne tečejo le Ljubljančani, pridejo celo iz Kenije. Vendar velja, da je Ljubljana na dan prireditve, (pred)zadnjo nedeljo v oktobru, v znamenju teka. Ulice se za nekaj časa zapro za avtomobile, mnogo ljudi čaka ob progi ter spremlja tekmovalce. Res je kaj za videti, privlačna telesa v kratkih oprijetih oblačilih in sploh polne ulice tekajoče mase. Predstavljal si Dunajsko cesto tik po štartu (pred skupščino), posejano z ljudmi in razpotegnjenimi od Šubičeve gimnazije do Bavarskega dvora, vsak s pol metra radija svobode, kako se valijo naprej proti štadionu in WTC-ju, zbitek vedno bolj redek, prve srage znoja na čelih, nekateri se med seboj pogumno menijo (gotovo tečejo prvič) in potem prve mize, obložene z napitki, sadjem in piškoti, da tekaja rulja navali nanje, seveda je vseh preveč, zadnji morajo počakati, ti pa greš mirno mimo njih, saj je naslednja postaja blizu in tam gužve ni. Teči maraton po domačem kraju je prvovrstno doživetje. Rad ti ga predlagam.
Pri izbiri razdalje moraš poslušati sebe, svoje telo. Tu je brez pomena, da tekmuješ s kom drugim kot s sabo. To velja še bolj na samem teku. Polmaraton ali 21 km je že konkretna in spoštovanja vredna razdalja, na kateri se vsakdo pošteno nadiha, pa četudi je iz Kenije. (No, teh Kenijcev je le za prgrišče in tečejo običajno na maratonski razdalji, organizatorji jim plačajo, da pridejo in poživijo prireditev.) Pa vendar, zanima nas, kakšna je porazdelitev tekačev po spolu in razdalji. To kaže naslednja slika, velja za lansko leto. Daleč največ je moških na polmaratonski razdalji in podobno nasprotno je pri ženskah na maratonski.

Zanimivo se je ozreti še na vremensko zgodovino na dan prireditve. Če statistično in na oko povemo, kakšno bo vreme tokrat, lahko rečemo, da bo sončno z udobno temperatura nad 10°C. Seveda, tisti, ki odloča, je v nedeljo radodaren, he he. Teči v takem vremenu je krasno.

Po lanskem teku (na 21 km razdalji) sem zapisal utrinke poteka. Pa zdaj zapisa ne najdem. Kakšna kriva sreča! koristno bi bilo prebrati tiste besede, kotistilo bi gotovo že meni. Vendar obljubim, da se bom poskusil spomniti čimveč koristnega pa bom tu in tam navrgel kaj v naslednjih zapisih.

Zahtevne bralce pa usmerjam k pravemu cukrčku, spotakljivi plati ali pravi mali literarni podudarni zgodovini ljubljanskega maratona ... i, le koga, Branka Gradišnika: Med politiko in znojem. Polet (priloga Dela) 22.9.2005:39-40-41.

Pa srečen dvokorak do naslednjič!

Dooober dan ;)

2006-06-12T12:59:00.000+02:00

Očitno sem padla not. Čisto pomotoma in čisto nenamerno. Kar naenkrat sem soavtorica tega bloga.

Predvidevam, da sem izbrana kot predstavnica običajnega sosedovega dekleta, ob katerem si boste vzkliknili: »Mislim, če pa tale zmore, pa ni vrag, da ne bi zmogel tudi jaz!!«. Mnja, poraja se vprašanje, če tale res zmore! Bomo videli. Časa za priprave je še dovolj, volje zaenkrat tudi, vreme je pa čisto prijetno za trimčkanje po naravi..

Toliko za pozdrav, drugič pa naprej. Uživajte ;)

Blogerji tečemo

2006-06-10T15:56:00.000+02:00

Tek je fejst, rad ga imam in danes se mi zdi še bolj pomemben kot včeraj.

Berem in spoznavam: da se je človek včasih veliko gibal, sprva je lovil živali in nabiral druge reči, bil je bojevnik, pohodnik, pozneje poljedelec. Telesno je bil veliko v pogonu, če je hotel kaj narediti, sploh preživeti. Postal je spreten in njegov duh zdrav, saj zdrav duh biva v zdravem telesu.
Tu se je vredno ustaviti in vprašati, ali je to pravilo, da zdrav duh biva le v zdravem telesu; kaj pa Winston Churchill, Tito in Lenin, sami veliki, a telesno zaležani duhovi? Gotovo so bili to revolucionarni duhovi, če pa so bili res zdravi, že dvomim. A se takoj spomnim Julija Cezarja, velikega atleta, ki je bil v svojem osvajanju sosednje Evrope in pozneje celo Anglije in Afrike prav objesten. Enostavno ni zdržal na miru, moral je zasesti kakšno pokrajino, premagati kakšno armado. Poleg tega se spomnim še hudomušne izjave nekega znanega misleca, ki je dejal, da ima vsak človek neko končno število srčnih utripov, in da jih on nikakor ne misli trošiti na tekaških stezah. To ne drži, to mi je potrdil tudi športnik in zdravnik France Cokan ter mi predstavil študije, ki kažejo, da srca aktivnih ljudi v življenju utripnejo večkrat od src neaktivnih. Meni je bilo že brez Cokana jasno, da je izjava bosa, in da se tisti znani mislec ni sam nikoli ukvarjal s športom. Naj diskurs zaokroži Drago Ulaga, starosta slovenskih športnih učiteljev, ki je bil okrog stotega leta starosti še zmeraj čil in zdrav: Kdor posveča pozornost samo intelektu, ni pa dovolj telesno zdrav, razvit in čustveno uravnovešen, je neke vrste okrnjenec, ki ni kos najrazličnejšim težavam, ki jih prinaša življenje. (- "Športni pedagogi vedo, da so otroci igriva bitja." Delo, 19.5.1997:16.)

Ker pa danes ni več treba toliko migati kot včasih, marsikdo tako tudi "postopa". Svet so danes mesta in so stroji, kar manjša fizično delo. Veliko je ljudi, ki že skoraj ne zna več hoditi. Končni rezultat so: zakrnitve posameznih organov, njihovih zmogljivosti, hitra utrudljivost in staranje, okorelost in različne bolezni, kar vse občutno znižuje doseg človekovih telesa in duha. - Le zakaj, če ni treba? Saj, ravno zato.

Tudi zato tečem. Premisli, če bi tudi ti.

Tek je dostopen, nudi neomejene možnosti za vadbo telesa pa še poceni je povrhu, vsak lahko teče.

Tek je koristen, Janez Rugelj: S tekom se človek zares razmiga, obenem pa se prej ali slej sam od sebe poslovi od cigaret in pretiranega pitja alkoholnih pijač, povrh pa se znebi sala in se polepša.

Tako odpiram nov blog, ki ne bo - če bo sreča mila - le moje delo, in ki bo morda postal pravi pravcati minizgodovinski spomin našega naroda ... naše si.blogosfere.
Vanj sta namreč za začetek povabljeni še dve vražji dekleti, dve si.blogerki: Ulala iz Ljubljane (na sliki levo v naravi, prej tekaje zdaj počitkaje meditativno v travi) in Anya iz Kamnika. (- Kako je do združitve prišlo, kaže prebrati zapis Iz pisarne ... nazaj k naravi na blogu Ulala's Diary 5.6.2006 in nekaj od okrog 25 komentarjev pod omenjenim zapisom.) Obe punci nas nameravata razsveseliti in razsvetliti z vsaj tremi zapisi. (Tu moram postati in poudariti, da vsi trije resno premišljujemo o udeležbi na letošnjem, 11. Ljubljanskem maratonu 29.10.2006.)
Po en zapis bosta dali od sebe mesce pred maratonom in razodeli kaj o njunem tekanju, načrtih, sanjah ... v povezavi s tekom; potem po en zapis pred samim maratonom o njunih strahovih, ugotovitvah, nihanju poguma ali kaj podobnega; in naposled še zapis po maratonu o vtistih, izpolnjenih ciljih ... ali pa morda (in upam, da ne! a brati bi bilo silno zanimivo pa sploh ne, da bi se sam naslajal) o tem, zakaj jima ni uspelo priteči do konca ali teka sloh začeti.

Jako imenitno bi bilo, ako bi bilo teh zapisov več, morda celo ozaljšanih s kakšno fotko ali pesmco, to bi bilo šele sladko. (Čeprav je znoj slan.) Seveda bom tudi sam prispeval vsaj tri zapise. No, roko na srce, skoraj gotovo bo mojih zapisov več, precej več, okrog 15, saj rad pišem o teku. A upam, da se ne bom polenil, in da ne bodo zapisi navadno čvekanje, temveč visoki utrinki neposredno s terena. In vivo.

Morda vseeno pomisliš, kaj zaboga boš zdaj Bo tukaj blebetal, tek je pa ja enostaven, ne, pač t-e-č-e-š! Saj imaš prav, a samo če tek najprej razumeš. Če ga razumeš, gre res kar samo od sebe in koristi je veliko. Spomni me na telesni stik z žensko - pa saj je enostavno, ne, tisto, že veš kaj, zelo enostavo se zdi. Pa v resnici ni enostavno. Je treba najprej poznati svoje telo, svojo glavo, potem pa seveda še žensko, njeno telo je kot glasbilo, ki da od sebe glas in se lepo sliši, če nanj pravilno igraš. Pa ne misli, da s tem delaš lepo le svoji glavi: Ali misliš, da violina ni vzhičena in ponosna, če lepo igra, in da trobenti ne godi, če prav godi? Podobno je s tekom, prijetno se ga je priučiti in vzljubiti. To pa naj se zgodi počasi in postopoma, s hojo otroških korakov. - Prvo znanec, nato prijatelj in šele potem kaj več, kot pravi Bradbury v svoji knjigi Fahrenheit 451: Ne moremo natančno določiti tistega trenutka, ko se ustvari prijateljstvo. Tako kot pri polnjenju posode kapljo za kapljo naposled ena kaplja povzroči, da steče voda čez rob, je v nizu ljubeznivosti ena taka, ki ti napolni srce.
S tekom preudarno. Sprva se je treba malo posiliti, kot se mora človek običajno vsako jutro malo pomatrati, da gre v šolo ali službo. Ali še pomniš matranja na začetku septembra pred 7. razredom osnovne šole; samo potem je pa šlo, ne? Od zoprnega siljenja do spontanega uživanja v naporu, pravi moj kolega Janez Rugelj.

O takšnih in podobnih stvareh (ja, tudi o, že veš čemu, saj je športno udejstvovanje odločilno za dober, že veš kaj) bi rad pisal. In ti, boš brala? Sploh je dobro o teku prej kaj slišati, preden ga poskusiš sama. Teka se je treba naučiti.

S tem gre prvi zapis h koncu. Naj ponovim:
- Tu bo moč brati utrinke s priprav na 11. Ljubljanski maraton, ki se bo zgodil 29. oktobra 2006, upam da složno s sončkom,
- najprej bom pisal sam, Bo, za naprej pa upam, da še kdo od si.blogerjev, srčno upam, da vendarle še Ulala in Anya, sicer pa si nadvse dobrodošla (ali dobrodošel) tudi ti! tako z zapisi kot komentarji,
- in vedi, da čeprav gre svetu v marsičem na slabše (manj naravnih bogastev, fizičnega dela, pristnih odnosov, slokih teles), tebi temu sploh ni treba slediti, ne, udari po mizi, pojdi v Hervis pa odtegni 15 tisočakov in si omisli tekaške copate ter se spopadi s svetom in samim seboj na tekaški progi. Z besedo se je treba fajtat, poreče Vitomil Zupan; Bo dodaja, pa še s tekom! Zgleda, da se svet rešuje na tekaških poteh (ali kolesarskih stezah in v plavalnih bazenih) in ne na golf igriščih, kot je rado prikazano v filmih. Ravno zato so mi všeč ljudje, kot so: Borut Pahor, Milan Kučan, France Bučar, Janez Drnovšek, Zoran Jankovič in profesorja Grabec in Vrabec (s FS in FMF), vsi zavedni tekači in hribolazci, ki izžarevajo voljo, da nekaj napravijo (ne spravljivo za čisto vse ljudi, ampak to je politika, optimum je za čim več ljudi), in ki z nagibom za zdravo življenje motivirajo za tek druge državljanje, saj sami redno tečejo. Z lastnim zgledom se dá ljudi najlažje navdušiti.

Z zadnjo točko sem hotel nekako povedati tudi to, da je tek enim najbolj bistvena stvar v življenju, drugi si ga jemljejo kot dopolnjujoči del, spet drugi kako drugače, okusov je mnogo. (Kar ne pomeni, da se dá pravilno teči na mnogo načinov. - Se dá spati na več načinov? OK, dá se, ampak zopet ne na toliko ...)
Sploh pa velja, da če nekdo piše blog, to še ne pomeni, da ni za tek: na sliki spodaj je bloger Bo (na desni v sinje modri mikici, na njem številka 1911), ko teče proti cilju lanskega, 10. Ljubljanskega maratona, nekaj korakov pred njim (v cilju nekaj sekund za njim) v temno modri mikici in pogledaje navzdol Marko Bonač, direktor ARNESA. Tečemo vsi: blogerji, politiki, direktorji ...

Pa še to: Če bi rada tekla (ali tekel) pa vseeno ne moreš preseči odpora proti telesnemu naprezanju, nič zato, naj ti ne bo težko, jaz te razumem, šel sem čez takšna občutja, skratka vedi, da je moč kaj narediti, napiši komentar pa se bova (ali bomo) zmenili in dobili pred Živalskim vrtom pa si pogledali to čudo od teka. Kjer je volja, je pot.

Tematsko kazalo

2006-06-09T18:00:00.000+02:00

Ljubljanski maraton
- Moj 2., sicer 11. Ljubljanski maraton, reportaža
- Ljubljanski maraton (II), glej še: Samo še 23 dni: Četrtinka (II)
- Samo še 12 ur: Mislim, da sem mislil na vse
- Samo še 44 dni: Smo prijavljeni?

Blog
- Blogerji tečemo, predstavi se Bo in Anya ter Ulala
- Naš blog v časopisu!, dejansko

Tek
- Delova priloga Polet; številke: 38, 40
- Iz mirovanja v miganje in nazaj v mirovanje (II), glej še Nadezhdo
- Kdo ne bi imel rad čim dlje čim tršega?, o navezi teka-seksa
- Meditativni tek (II)
- Običajno se teče v običajnih tekaških copatah
- Obula sem se, Copatki stestirani, Ulala copatarica
- Postkoitus (II), po telovadbi
- Pred maratonom čim boljše ogrevanje, Nadezhda študentka medicine
- Proti domišljavosti, ultramaraton
- Si 60 % vode, pomni to (II), še Nadezhda: Tekaške novotarije - plastenka za vodo
- Tek in hrana (II), mdr. demistifikacija glikemičnega indeksa
- Tekaška literatura
- Za tek ni dober le tek

Telovadni utrinki
- Samo še 21 dni: Duatlonček
- Samo še 23 dni: Četrtinka ali poskus na 11 km
- Samo še 30 dni: Zahodni Grintovci brez Kočn
- Samo še 71 dni: Zahodni Grintovci brez Grintovca, Skute, Turske gore in Brane
- Samo še 74 dni: Brana (2253 m) se je sicer nekaj branila
- Samo še 106 dni: 8-ka prek Storžiča (2132 m)
- Samo še 121 dni: Sedmer jezer je 'mehr'
- Samo še 127 dni: Konj (1803 m) ali Moj prvi letošnji moje sorte duatlon ali ...
- Samo še 135 dni: Čez Spodnje Bohinjske gore in skoznje nazaj