Samo še 74 dni: Brana (2253 m) se je sicer nekaj branila

Moje tekaško stanje: je kar dobro. Pognale so mi prave tekaške nožice, s katerimi sem hitrejši in vztrajnejši kot poprej. Na stezo se podam vsaj vsak drug dan in pretečem 8-12 km, prej se dobro ogrejem (razhodim in potelovadim), potem shladim in naredim vaje za ratezanje (angl. stretching). Grem tudi pod tuš. Zraven preberem še kaj o prehrani, samem treningu pa tudi psihofiziki telovadbe, na primer v članku Telo in glava, vedno del iste celote - koristi ob ukvarjanju s športom niso le fizične narave iz zadnje Delove priloge Polet. Pred samim maratonom ljubljanskim 29. oktobra nameravam preteči vsaj en 16 km in en 21 km tek. Letos grem tako najverjetneje zopet na mali maraton. Večji, 42 km tek se mi zdi še kar prevelik zalogaj. Napreduje se vendarle počasi; počasi se daleč pride, šepetajo umi preteklih dob; sam sem se že udal tej modrosti.

Vseeno ne morem mimo drugih (endorfinskih) strasti. Gore! Gore me vabijo ponoči - sanjam jih - in podnevi, ko sanjarim. Sem s kom ali sam, dobivam asociacije nanje, pridajam jim nove sanje in tako zidam totalen sistem idej v loku od fizike in zemljepisa pa do psihologije in sociologije. Niso me zasužnile, tako daleč jim ne pustim, le tu so in jaz tudi, zakaj potem ne bi bili skupaj, tega jaz ne vem.
Zadnjič sem se vrnil na Kamniško sedlo. Morda so me prav tja gnale besede neznanke, da je šla v tem nestanovitem vremenu k Pastirjem pod Sedlo, pa da se je zjasnilo in bilo nepopisno lepo. Gore me znajo ponesti tako daleč od tod. Dom v Kamniški Bistrici je na primer in v resnici le 40 km stran od Ljubljane in greben Kamniškega sedla nad njim na dosegu korakov, a v še bolj resnični resničnosti je to miljon kilometrov od tu.

Naj povem, kako je bilo.


Zgodnje jutro je, kure vstajajo in dela se lep dan. Grem na obvoznico, da bi šel na hitro cesto za Domžale pa jo zopet, zopet jo zgrešim. - Vedno je tako, tako sem jezen sam nase, da ni za povedati, potem pa lutam tam nekje okrog stare ceste skozi bogu-zahrbtnim Šentjakobom in Dragomljah; z vsem spoštovanjem do Dragomelj, poznam nekaj izrednih ljudi od tam. Ampak tista cesta je odročna, dasiravno je primerna za kolesarjenje do Kamnika. Vendarle se pripeljem tja do Doma v Kamniški Bistrici, a s slabo uro zamude. (Grr! Kaj sem palamudil po obvoznici in mestu ... Ko je vendarle jasno, kako na tisto hitro cesto. Priti moram do velikega krožnega križišča pred Tomačevim. Ena možnost je iz obvoznice pri odcepu Lj-Črnuče / Ind. c. Črnuče po odcepu Lj-Bežigrad / Lj-Center v smeri urinega kazalca. Druga pot gre čez center mesta. Najbolje je iti po Linhartovi cesti za Gospodarskim razstaviščem in zaviti pred Žalami na levo pa naravnost do rondoja. Drugič na to posebej pazim.) Prav vsaka minuta svetlobe mi bo nocoj pod Kamniškim sedlom prišla še kako prav.

Počasi se zaženem v strmino. Pridem k Pastirjem, kjer se gozd kmalu umakne Kamniškemu sedlu.



Res je lepo tu. Desno se širi pobočje Planjave.



Levo Brane. Tam gori je danes ... bo nocoj moj cilj.



Tu stoji - vidi se jo na sliki zgoraj - skala z markacijo in pesmijo.



Na fotografiji se ne razloči dobro vseh besed, zato naj povem, katere so.

Do prvih obronkov se zaganja morala doline,
zakoni gora so drugačni, preprosti in strogi,
viharji in mraz nam kujejo voljo,
zahtevajo stene natančnost, odpoved in skromnost.
Tega več očitno ne rabi dolina,
a brez teh navad srca in naših gora
mi resnično ne bi mogli
ŽIVETI.

To ni edina pesem na naših skalah, čeprav je najdaljša, kar sem jih videl. Njihova izpovedna moč pa je na splošno skromna. Ta ni slaba, dobra tudi ne. - Zbira se v meni hotenje, da bom navkljub svoji nevandalski naturi šel in kupil to rdečo gorsko barvo in namalal na eno skalo eno pošteno gorsko rimo, ki bo šla nad povprečno flancanje o svetu nad dolino.

Vstopim v kočo na Sedlu, kjer me pozdravi jako prijazna družina sina-oskrbnika in očeta ter mame. Sin mi pravi o njihovih energetskih potencialih. Tam desno od koče imajo nameščeno vetrnico: propelerja okrog metra in pol, z močjo 500 W jim požene tok do 20 A. Na strehi imajo solarne panele, moči kar 1 kW, ki jim dajo tudi okrog 20 A. Tako jim lahko daje vse skupaj - z vodno črpalko in pravcato pretočno elektrarno - električni tok okrog 40 A in napetosti 40 V. To pa je že pogoj za kar spodobno elektrifikacijo.
Razprem zemljevid in skujem načrt, kako bi osvojil Brano, ta 2253 m visok očak neposredno, dobro uro zahodno od koče. Zamislim si ovinek čez Okrešelj pa povprašam o nevarnosti treh pikčastih, se pravi zahtevnih poti: zadnji del na Brano ni nevaren; spust s Turske gore čez Kotliče je malo nevaren, pa ne posebej; vzpon na Transverzalo čez Turski žleb pa je kar nevaren, še posebej ko je zasneženo in sneg tam ostane dolgo v poletje, a zdaj ga res ni več. - Prav, bom pazil, pravim, na svidenje, pristavim. (Oskrbnik mi je dal še za prebrati nek vodnik po Kamniških skalah, od Habjana in Stritarja se mi zdi, kjer piše: "... vzhodni del Turske gore je iz rdečega apnenca, ki privabljajo strelo." - Ah ja. Vsekakor manjka tem hribolazcem, tudi najbolj znanim, neka solidna podkev fizike. Strel namreč ne sili nič drugega, kot prevelika sila tam zgoraj v oblaku. Tako so nagrmadeni elektroni v spodnjih plasteh oblaka in se grmadijo še naprej, da pač morajo oditi stran, treščiti navzdol, kot mora iti človek s polnim mehurjem na stran in ne z usti pod pipo. Da zadanejo na primer neko visoko anteno ali hribolazca z dvometrskim drogom, je to pač zato, ker te visoke stvari streli približajo zemljo. Električni tok poišče bližnjico in najmanjši upor, se pravi najbolj prevodno pot, to je stvar učinkovanja narave. Nek želez v rdečem apnenec ne igra vloge. Kaže prebrati kakšen članek o streli, na primer na Kvarkadabri.net - na primer tistega o Faradeyevi kletki. - Čeprav se prav piše "Faradey-jevi", se mi zdi, pa ni pomembno zdaj to, temveč tisto, da so strele slepe.)

Izstopim iz koče in stopim naprej po Transverzali, spustim se do Frischaufovega doma, nekaj minut stran od slapu Rinke, kjer izvem, da tam tako od zgoraj ni nič posebnega za videti. Zato nadaljujem pot po planoti Okrešelj. Tu zgrešim levi odcep za Turski žleb in se - kekec jaz, da ni večjega - povzpnem domala na Savinjsko sedlo na meji z Avstrijo. Tam od zgoraj pogledam dol in - zdaj se bolje razloči - vidim, kako daleč spodaj vije moja potka. Jezen - v orientaciji sem šibák, da ne bi mogel biti bolj - in odločen - naslednjič ne grem nikamor brez kompasa in višinometra, iz principa še na Rožnik ne grem - se malo spustim in prečim melišče, da hitro stopim na pravo pot. Kmalu pridem pod tisti zloglasni Turski žleb, ki dejansko ni od muh. Že takoj na začetku se pot skrivi navpično v steno Male Rinke in po številnem železju (ferata) jeklenic in klinov pojenja le malo v naslednjih 30-45 minutah. Plezanje je zračno in nekaj najbolj zahtevnega, kar sem izkusil v gorah, pa vendar ni preveč problematično za nekoga, ki se osredotoči na trenutek in zaupa svojim mišicam. Zgoraj stopim nazaj na Transverzalo in se v blagem vzponu dvignem na Tursko goro (2251 m). Od tod sestopam proti Kotličem. Ta del je bolj zahteven od prejšnega. Vzpon tu po moje ne predstavlja težav, sestopam pa zdaj sila počasi in previdno. Na številnih mestih grem ritensko. Najbolj me zmoti očesce, navpični tunel skozi skalo z jeklenico na notranji strani. Nikakor ne morem pravilno stopiti in se spustiti do tiste jeklenice, študiram vse mogoče poze, strah me je vlažnega sijaja kamna, tako da se že skoraj predam - zaželim si, da bi bil del posadke zvezdne ladje Enterprise, tako da bi me prežarčili malo nižje. Večkrat se v gorah počutim tako, da bi bilo dobro imeti kakšen žepni transporter. - Ampak kaj je zdaj to!? Bomo jokali ali kaj? Ne, ne bomo, ne bomo ne stokali ne jokali. Zato smo pa prišli sem gor, da se nam izloči več adrenalina in da se ojeklenimo na teh jeklenicah, a ne. - Že uvidim rešitev za skalnato očesce: čisto do konca je treba iti, sam sem malo višji pa se moram skloniti. Potem počasi iščem opore in se sigurno spuščam, da pride jeklenica v višino mojih prsi, nakar gre seveda lažje.

Tako se spusim do vznožja Brane, dodobra zmatran - nisem omenil, da sem prejšni dan tekel 10 km tek čez Rožnik -, ampak odločen, da jo osvojim. Pa se je kar nekaj branila, a me naposled le spustila na svoj plato. - Kako je prepihavalo čezenj! Kaj takega, Ljubljančan v zavetrju Rožnika, še nisem doživel. Dejansko sem moral hoditi postrani in se upirati v divji kreg zračnih mas, da sem se obdržal na tleh. Še fotoaparatu sem moral narediti zavetrje, da ni zgrmel po tleh. Zato je ta slika-pozdrav malo postrani. Pozdravljam vas enako lepo.



Potem se spustim z vrha nazaj na pot. Zmrazi me pogled na Mrzlo goro pod mrzlimi oblaki.



Zmražen se namerim nazaj proti Sedlu. Tam v Logarski dolini pa sije pozno sonce!



Nekakšna smola je bila danes z vremenom - poglejmo proti Planjavi -, a lahko bi bilo še bistveno slabše.



Ko se s Sedla zaženem v dolino in doskočim na Pastirje, pade z menoj še mrak na zemljo. Bom prišel doli brez odrgnine zleta čez korenine? No, saj zdaj gre pot po gozdu, mehko in hitro se spušča, vendar z njo tudi mrak, ki gre hitro v noč. S seboj imam svetilko, priročno ... naglavno tikico. Kmalu dohitim dva korenjaka, ki čez gozd lomastita brez luči. - A vidva pa kar brez luči, jima pravim. "Ja," odvrne prvi. - Pa vama svetim jaz, ju vprašam. "Ne ne, se še vidi." - Aja? Ugasnem svetilko, grem malo počasneje, da bi se mi oči privadile teme, pa še zmeraj nič ne vidim. Ponovno prižgem svetilko. Tam na nekem razpotju gresta korenjaka po drugi poti kot tisti, ki gre navzdol, pa ju povprašam, katera pot je pravzaprav katera, nakar me povabita, da naj grem z njima nekaj minut naprej do avta pri Jermancih, in da me bosta odpeljala do parkirišča spodaj. Noč je že prav gosta, tako da rad sprejmem povabilo. Prvi korenjak v hlačah je bila pravzaprav očarljiva gornica, ki me je s svojim land-roverjem odpeljala na varno pred temo.